petek, 6. november 2026

Ko Kras zažari... na Kremenjak, Strlokvo in Govec

Drugi dan mojega potepanja po Krasu se zapeljem v Novo vas. V smeri obratni urnemu kazalcu naredim veeelik in čudovit krog med žarečim rujem, s pogledi na morje in gore. 



Poiščem označeno pešpot na italijanski strani. Takoj na začetku poti so zbrani spominki na vojno, ki je tod, na mejnem področju, bila posebej silovita in grozljiva.

Sprva viham nos nad potjo, zgleda precej neuhojena, nato začnem uživati v hoji, barvah, tišini in razgledih.


Kar prehitro sem na vrhu. Kremenjak, 235m. Na njem je trigonometrična točka, stražarska postojanka in manjši bunker. 
Kar nadaljujem, razgledi in barve vabijo.


Barve so neverjetne, ne morem, da ne slikam.


Na začetku vasi Sela na Krasu je piknik prostor in PZA in privoščim si počitek z razgledom.
Sprehodim se skozi vas

in nadaljujem proti vzhodu. Barve, barve...

Na vrhu Strlokve, 276m, je vodno črpališče. Poiščem vzletišče pod njim.

In šibam naprej po odprtem grebenu.


Pogled na Cerje,

morje,

Kostanjevico na Krasu. V ozadju so Julijci.

In bi skoraj kar mimo šla, saj na vrhu Govec, 289m, ni nobenega znamenja. Vzamem si čas in ga označim.

Hitim naprej, saj je dan tako kratek v tem času. Oz. grem po grebenu nazaj do Strlokve in izberem pot na drugo stran vasi Sela. Na parkirišče pri pokopališču ravno pripelje avto in se ustavi, iz njega stopi domačin, povpraša me po vremenu in kaj hitro se najin pogovor raztegne na mnoge vidike preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Soglasna sva, da so za nami kruta vojna dogajanja, ki bi si jih morali zapomniti in nikdar več ponoviti. Kljub pomanjkanju materialnih dobrin smo s trdim delom in složnostjo veliko dosegli, le na komunikacijo smo povsem pozabili tako v ožji kot širši sredini. Nesoglasja, nerazumevanja, neiskrenost in grabežljivost ne prinesejo nič dobrega ne v družino in ne v družbo. Tisti, ki se vključijo v politiko, bi morali opraviti izpit iz zgodovine!


Pri koncu pogovora ugotoviva, da imava kar nekaj skupnih znancev. Mnogi so že pokojni, a so obema v dobrem spominu. Žal se moram posloviti. Pred stavbo bivše osnovne šole poiščem gozdno pot.

ki me pripelje v vas Korita na Krasu.

Tudi ta pogled me razveseli.😀

Le kratko grem po asfaltu in  zavijem s ceste na levo pred kapelico.

Klopce so vabljive, noge utrujene. Posedim in popijem še zadnje kapljice čaja. In hitim naprej, po požarnih poteh. In vsepovsod naokrog pogled kot da je Kras zagorel.





Dolga, dolga je pot od mesta do mesta, dolga, dolga je pot od človeka do človeka...in dolga je pot od nekje do nekoč....



Tik pred izhodiščem pokramljam še z domačinko, ki goji koze. Neverjetno lepe so, povsem bele in povsem brez vonja...

Za mano je še en čudovit dan, poln novih vtisov, občutkov, poti in spoznanj.










četrtek, 5. november 2026

Ko Kras zažari...po Poti miru na Grmado

Jesen je zelo barvit letni čas. Težko prenašam sivino v ljubljanski kotlini, zato grem za soncem, tokrat na Primorsko, na Kras... Najdem sonce, najdem ruj, najdem veliko novih poti in razgledov.

Začnem v Brestovici pri Komnu in zaokrožim po Poti miru na Grmado. Obarvanost poti se stopnjuje😊

Ko se pot skozi visokorastje položi in pridem na mejno pot, se mi zdi, da bi morda lahko našla pot na Gredino, 246m, na kateri je na zemljevidu vrisano arheološko najdišče Gradišče nad Dolinco. Poskusim pri palici, ki je zapičena sredi ruja, potem pri najdaljšem skalnem jeziku in še na tistem, malo bolj skritem. Vselej me ustavi močna zaraščenost in predvsem robidovje, ki se zdi kot nekakšno varovalno obrambno orodje. Nastane pa obilica slik😀, ki jih bom lahko gledala v sivini prihodnjih dni.
Odpre se pogled proti morju😀
Nadaljujem z vzponom, zaokrožim na Jastreb, 289m, kjer ruj lepo prekriva ostanke človeške neumnosti.

Prispem do lepo urejenega počivališča in zavetja


Dve informacijski tabli mi predstavita delček zgodovine tega kraja. Avstro-ogrska vojska je za raziskovanje in urejanje kraških jam ustanovila poseben jamski gradbeni oddelek, katerega naloga je bila raziskati jame in jih preurediti v zaklonišča za vojake. Grofova jama (Vogenca ali Feuerkaverne) je bila ena večjih in bolje opremljenih jam. Na dobro utrjenih položajih na Grmadi se je AO vojska vseh enajst soških ofenziv uspešno upirala italijanskim napadom. Hrib je postal sinonim za smrt in uničenje. V jamo vodi glavni, naravni vhod in dva umetna.

Povzpnem se do razgledišča in osupnem, a ne samo nad razgledom.


Zarjaveli "Herr Oberst" nemo zre čez Kras... predstavljam si človeka, ki hrepeneče gleda v smeri proti svoji domovini, svoji družini, a ga je kruta usoda in neskončna neumnost ljudi😠, ki so pristaši tovrstnega sporazumevanja, prinesla v neznane kraje. Zmrazi me, a ne le od burje... sestopam po strelskih jarkih, kjer so se poleg "Gospoda poveljnika" borili številni vojaki, borci, ljudje in tam pustili svoja upanja, svoja življenja😥. A noben človek ni iz železa, da bi lahko kljuboval grozotam vojne!

Nadaljujem pot proti vrhu. Grmada (Monte Ermada), 323m.

Kakšen razgled....

Poiščem sončno zavetje, poskušam umiriti tudi misli. Vedno bolj me begajo misli o dandanašnjih razmerah, o ljudeh, o naši civilizaciji, ki se iz zgodovinskih dogodkov ni naučila prav ničesar. Ne samo ponavlja, ampak potencira gibanja in ravnanja, ki vodijo k nesoglasjem in fizičnim obračunom. 

Sestopam krožno po Poti miru. 




Takšne poti, takšni kraji, vsaj po mojem mnenju, so mnogo več kot zgodovinske znamenitosti. So opomnik, kako krhek je človek in kako dragocen je mir. 🌿Upam, da jih obišče veliko ljudi, za tiste, ki se vdinjajo v politiki, pa bi morala biti to obvezna ekskurzija!

Sončni zahod pričakam nad Doberdobom, ko se vsa pokrajina odene v posebno mehke barve, ki so narejene za sanje.













Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...