Drugi dan mojega potepanja po Krasu se zapeljem v Novo vas. V smeri obratni urnemu kazalcu naredim veeelik in čudovit krog med žarečim rujem, s pogledi na morje in gore.
Poiščem označeno pešpot na italijanski strani. Takoj na začetku poti so zbrani spominki na vojno, ki je tod, na mejnem področju, bila posebej silovita in grozljiva.
Sprva viham nos nad potjo, zgleda precej neuhojena, nato začnem uživati v hoji, barvah, tišini in razgledih.
Kar prehitro sem na vrhu. Kremenjak, 235m. Na njem je trigonometrična točka, stražarska postojanka in manjši bunker.
Kar nadaljujem, razgledi in barve vabijo.
Barve so neverjetne, ne morem, da ne slikam.
Na začetku vasi Sela na Krasu je piknik prostor in PZA in privoščim si počitek z razgledom.
Sprehodim se skozi vas
in nadaljujem proti vzhodu. Barve, barve...
Na vrhu Strlokve, 276m, je vodno črpališče. Poiščem vzletišče pod njim.
In šibam naprej po odprtem grebenu.
Pogled na Cerje,
morje,
Kostanjevico na Krasu. V ozadju so Julijci.
In bi skoraj kar mimo šla, saj na vrhu Govec, 289m, ni nobenega znamenja. Vzamem si čas in ga označim.
Hitim naprej, saj je dan tako kratek v tem času. Oz. grem po grebenu nazaj do Strlokve in izberem pot na drugo stran vasi Sela. Na parkirišče pri pokopališču ravno pripelje avto in se ustavi, iz njega stopi domačin, povpraša me po vremenu in kaj hitro se najin pogovor raztegne na mnoge vidike preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Soglasna sva, da so za nami kruta vojna dogajanja, ki bi si jih morali zapomniti in nikdar več ponoviti. Kljub pomanjkanju materialnih dobrin smo s trdim delom in složnostjo veliko dosegli, le na komunikacijo smo povsem pozabili tako v ožji kot širši sredini. Nesoglasja, nerazumevanja, neiskrenost in grabežljivost ne prinesejo nič dobrega ne v družino in ne v družbo. Tisti, ki se vključijo v politiko, bi morali opraviti izpit iz zgodovine!
Pri koncu pogovora ugotoviva, da imava kar nekaj skupnih znancev. Mnogi so že pokojni, a so obema v dobrem spominu. Žal se moram posloviti. Pred stavbo bivše osnovne šole poiščem gozdno pot.
ki me pripelje v vas Korita na Krasu.
Tudi ta pogled me razveseli.😀
Le kratko grem po asfaltu in zavijem s ceste na levo pred kapelico.
Klopce so vabljive, noge utrujene. Posedim in popijem še zadnje kapljice čaja. In hitim naprej, po požarnih poteh. In vsepovsod naokrog pogled kot da je Kras zagorel.
Dolga, dolga je pot od mesta do mesta, dolga, dolga je pot od človeka do človeka...in dolga je pot od nekje do nekoč....
Tik pred izhodiščem pokramljam še z domačinko, ki goji koze. Neverjetno lepe so, povsem bele in povsem brez vonja...
Za mano je še en čudovit dan, poln novih vtisov, občutkov, poti in spoznanj.