Gradiška tura, Škavnica in še kaj

Da ne bi pretežko nosila, sem še fotoaparat doma pustila. Pa mi je bilo žal, saj je bila tura slikovita. Nebo, oblaki, botanični vrt v stenah in ob poti in še druga presenečenja, na katera sem naletela. Po Furlanovi in Otmarjevi poti sem se vzpela na vrh Gradiške ture. Vsa stena en sam cvetlični vrt, a slikala sem le na nekaj mestih, kjer sem lahko iz nahrbtnika potegnila telefon.

Oblačnost na nebu je še povdarila slikovitost pokrajine v Vipavski dolini.

Pot sem nadaljevala v smeri proti Plazu. A tam, kjer se vzpon konča in se planota uravna, še ni prave pomladi. Le sem ter tja sameva kakšna cvetlica.

So pa borovci in oblaki tako enkratni v svojih oblikah.

Ko se prične pot spuščati proti Vipavi, se odcepi pot za Škavnico. In grem spet navzgor. Ob poti se le previdno in počasi odpirajo potonike. Mnogo jih še čaka z zaprtimi popki.

Zato pa bogato zelenijo šparglji.

Na vrhu se odstre še drugačen razgled na dolino in proti morju.

Pretirane vročine ni, celo hladen veter veje. In me zvabi naprej še slika in napis na skali.

Le kaj slika pomeni? Kam me vabi? Že po nekaj minutah je moja radovednost potešena. Še en vrh, z imenom Babja mrva, bivak in pogled na Col.

Nad mano zajadra padalec.

In se končno le odpravim navzdol. Preden se poti združita, mi pot prekriža kača z modrim odsevom na vrhu.

Zdi se mi, da me gleda, a s poti se nima namena umakniti. Zato se moram pa jaz. Nadaljujem s spustom. Popestrim si ga še z vzponom na Plaz. Oblaki spet okrasijo nebo nad menoj.

Tik pod vrhom ugledam mali oltarček.

V nadaljevanju spusta se mi zazdi, da nekdo gleda mene. In ujamem ga, kako previdno opreza skozi gosto rastje.

Skoraj povsem na koncu si turo popestrim še s spustom po plezalni poti, pod katero spet najdem prelepo okrasje.

Še pogled preko vinogradov in sem pri avtu. 

Še dobro, da nisem vzela fotoaparata. Slik bi bilo še več in tura bi trajala še dlje.