Spet v Istro: Čičarija

V teh prazničnih dneh, ko se obeta lepo vreme, se bodo množice ljudi napotile novim krajem in dogodivščinam naproti. Le kje poiskati samotne stezice? V Čičariji je še nekaj vrhov, ki jih želim obiskati in glede na nizke temperature bodo kar prijazen cilj. Pozno greva od doma, na izhodišču v vasi Brest sva že skoraj popoldan. Po lepi, mestoma kar strmi poti sva hitro na vrhu Žbevnice, 1014m.

Pot nama zaljšajo le redke rožice. Kot da bi narava še čakala z razcvetom pomladi.

Črni oblaki se zbirajo nad Snežnikom in Učko, zato kar pohitiva na naslednji, Špičasti vrh, 957 m.

Neoznačena pot naju vodi čez lepe travnike do kolovoza, za katerega so pot usekali v skalo.

Znajdeva se na prelepi livadi, nad katero kraljuje visoka slikovita stena. 

Spustiva se le nekaj korakov po kolovozu, nato naju premami prelepa livada.

Preko nje in čez travnike do kolovoza, ki naju pripelje nazaj na izhodišče. Poklepetava z domačinom, lovcem, ki Slovenijo dobro pozna. Sedaj veselje in zdravje išče v naravi. Nazdravimo z domačim encijanom.

Naslednji dan se zapeljeva v Račjo vas. 

Odpraviva se po poti, ki naju najprej pripelje do jame Sv. Jelena.

Dolgo in zlagoma se vzpenjava do Gomile, 1027m.

Tudi tod rožice še čakajo na toplo sonce. V načrtu imava še obisk Orljaka preko vrha Močvil. Spustiva se do razcepa in lepa neoznačena stezica naju pripelje na sedlo.

Najdeva redke stare markacije, a poti ni. Prebijava se čez balvane, podrta drevesa in doseževa neizrazit vrh. Močvil, 1060m.

Pri spustu nekaj časa lepo lovim stezico, nato pa naju neprehodna podrast povsem oddalji od grebena. Smer le slutiva in vztrajava pri njej kolikor dopušča teren. In kar naenkrat se znajdeva pred velikim kamnitim možicem.

A pot naprej spet izgine v goščavi in še nekaj časa traja, da prideva do gozdne ceste, kjer so kažipoti. Orljak bo počakal do prihodnjič, skleneva. Do avta je le še nekaj minut, a sonce se že poslavlja.