Poslednji dan mojega raziskovanja delčka Italije na obrobju Apeninov naredim prav lepo krožno kolesarsko turo. Začnem na obrobju Imole in mimo bolnišničnih vrtov odkolesarim v želeni smeri. Sledim smerokazom za Dozzo, ki me peljejo po razglednih slemenih, čez travnike, pašnike, nasade... kako diši po pokošeni travi.
Vreme je kot naročeno za današnjo turo. Oblaki zakrivajo sonce in prav prijetno je voziti po odprti in razgledni krajini.
Kmalu zagledam želeni cilj, a je do njega še kar dolga pot.
Najprej se spustim po kolovozu kar globoko v dolino in po cesti levo poiščem cesto v Dozzo. Vzpon je mestoma kar strm in mimoidoči pohodniki me vzpodbujajo. In mi uspe, vzpon prav do vrha na kolesu😀. Zaokrožim po krožišču pred mestom in se vzpnem še malo višje na razgledno točko v parku nad mestom.
Razgledujem se in priznam, tudi oddihujem. Potem se le spustim v staro mestno jedro, kjer je kar precejšen vrvež kot se za mesto spodobi. Vhodu v mesto varuje mogočna trdnjava.
Pročelja stavb v ozkih ulicah so večinoma poslikana, nekatere krasijo tudi drugačne okrasitve.
Prevozim vse ulice, se ponovno vzpnem do parka in nadaljujem kolesarjenje. Sprva po razglednih slemenih,
nato navzdol po novo popeskanem makadamu. Seveda, saj sedaj sledim oznakam za Strade bianche di Romagna. Makadam kmalu spet zamenja asfalt in lepo teče kolo kar samo proti naslednjemu cilju,
Castel San Pietro Terme. Prijetno in živahno mestece. Privoščim si pizzo in pohajkujem naokrog.
Nadaljujem v smeri proti Imoli in nekaj časa vozim po kolesarski stezi ob glavni cesti, nato me smerokaz spet odpelje na "strade bianche". Slikovito nebo in polja popestrita vožnjo po ravnini.
Zapeljem se v center Imole in sem prijetno presenečena. Imola je znana predvsem po svojem legendarnem dirkališču, a staro mestno jedro je pravi biser – polno zgodovine, čudovite arhitekture in prijetnega vzdušja. Ulice so ozke, tlakovane, trgi prostorni, monumentalni.
Druženje po ulicah in v lokalih je umirjeno, spoštljivo do kraja in njegove zgodovine. Privoščim si sladoled, tudi to pot izberem pistacijevega, a mi je od vseh najboljši tisti prvega dne v Marano Lagunare. Najdem še grad Rocca Sforzesca, ki ga obnavljajo.
Skozi lepe parke najdem pot do avta in nastavim navigacijo proti domu. Prevoženih kilometrov s kolesom se v teh dneh ni nabralo veliko, zato pa je toliko več lepih vtisov, občutkov in spominov😀.
Ni komentarjev:
Objavite komentar