Napovedano sončno vreme me je zapeljalo na vzhod. V Rožni dolini si ogledam dvorec Herberstein in še nekaj vasi v njegovi okolici, uživam v intenzivnih jesenskih barvah in miru, ki ga najdem.
Zapeljem se na P smušišča Hauereck. Vzpenjam se po smučarski progi v objemu jesenskih macesnov in z vse lepšimi razgledi.
Kar hitro sem na grebenu in hitim proti soncu. Tako močno hitim, da ne opazim prvega vrha: Hauereck, 1292m. V dolini je še megla.
Raje se razgledujem naokrog in poskušam uganiti, katere špičke gledajo ven iz megle.
V času, ko sem prebivala na Koroškem, sem jih rada obiskovala, Blizu so mi bili in v zaledju Graza se nahaja množica skupin hribov: Hohe Veitsch, Rax, Schneberg, Gleinalpe, Hochschwab...lepe poti in lepi spomini se mi vrtijo po glavi. Ko me takole odnesejo misli nekam drugam, povsem pozabim na vetrnice, ki neusmiljeno opravljajo svoj posel. Čez lepe travnike po razgledni planoti pridem
Po makadamski cesti proti S se sprehodim še do vrha Amundsenhohe, 1666m. Na kratko posedim v ograjenem prostoru na vrhu, a mi je bližina vetrnic neprijetna. Za okrepčilo se raje odločim v zavetju planinske koče. V zavetju pred vetrom in pred neprijetnim oglašanjem vetrnic. Vračam se po približno isti poti in po poti najdem brusnice, s katerimi se prav prijetno posladkam.
Ustavim se na kratko na planini, ki je na začetku parka vetrnih elektrarn.
Sledi le še spust med zlatimi macesni😀.Na poti proti izhodišču ture jutrišnjega dne se ustavim v kraju Rettenegg, kjer imajo največji žig na svetu, ki je vpisan v Guinessovo knjigo rekordov.




Ni komentarjev:
Objavite komentar