Še kar uživam v slikah jesenskih dni, čeprav je v gorah sedaj že prava zima. Ko je pri nas konec oktobra in v začetku novembra vladalo mrko vreme, sem na vzhodu, v zaledju Graza, ujela tri sončne dni in odkrila ter užila nove poti.
Poslednji dan začnem s parkirišča za pohodnike Zellerkreuz.
Parkirišče je vzorno urejeno. Prijazen makadam, informacijske table z opozorili za varno gibanje v gorah, koši za smeti, WC. Brezplačno😀. Prijazno do narave in prebivalcev tistega kraja in poučno ter vzpodbudno za pohodnike in druge obiskovalce. Ne moreš, da se ne bi obnašal vzorno. Brez smeti, brez vpitja, z ustrezno opremo, s spoštovanjem do narave, tišine, drugih pohodnikov in prebivalcev
Sprva hodim po makadamski cesti, nadaljujem po gozdni poti. Usmerjajo me številne table in možici.
Razgledov ni, barvitost poti dodajo drobne stvari.
Prekmalu dosežem vrh, kjer me čaka največji "možic".
Teufelstein, 1498m. Slikam ga z vseh strani, tako je imeniten. In ni delo človeških rok.
Opazim dve skobi, torej se sme splezati nanj! Juhu, kakšni razgledi😀
V dolini je pretežno oblačno😌.
Sestopim v smeri Schanzsattel. In spet drobne stvari in redki razgledi lepšajo pot.
Na Schanzsattel, 1170m je več pomnikov. Dvakrat so turški vojaki v začetku 16. stoletja prodrli prav do tod. V maju 1945 so se tod poslednjič spopadle nemške in ruske čete in končala se je vojna
Poiščem gozdno pot, ki me pripelje do izhodišča. Spremljajo me številni zlati macesni. Jaz pa ne morem, da jih ne slikam, vseh. No, skoraj vseh😉
Že za ponoči je napovedan dež. Namerim se proti domu, spotoma se ustavim v Stubenberg am See, vasici zgrajeni nad umetnim jezerom. Sprehodim se skozi vas in ujamem nekaj lepih utrinkov.
Grad je zaprt, dostop ograjen. Po videnem ga čaka žalostna usoda.
Spustim se še do jezera in se ob njem sprehodim.
Tod je živahno predvsem poleti, a tudi danes ne manjka sprehajalcev. Sedaj pa res moram sesti za volan in se odpeljati domov 😃.
Ni komentarjev:
Objavite komentar