sobota, 6. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Čedad, Faedis in Tarcento

Spet me je moje  potepuško srce zapeljalo, ko je zahrepenelo po soncu, hoji in ... brezskrbni radosti. Pogledam, kje bo lepo vreme, izberem nekaj nezahtevnih vzpetin in se že radostim😀. Začnem na Miklavževo, da bo še praznično.

Moj prvi postanek je v Čedadu (Cividale del Friuli), majhnem mestu z bogato zgodovino. Dandanes je gospodarsko in upravno središče Furlanije in kulturno središče Beneških Slovencev. Sobota je, v mestu je sejem in precej živahno.

Sprehodim se po ozkih ulicah starega mestnega jedra.



Otroci se že veselijo v božičkovi vasi, postavljeni na osrednjem trgu.

Jaz se sprehodim do Hudičevega mostu, pod katerim teče smaragdna Nadiža.


Po načrtu naj bi šla na ogled še enega mesta, a opazujem gore tam v daljavi in si želim gibanja v naravi.

Prav veliko izbire nimam, prav daleč ne smem. Ura je pozna, noč je v tem času zgodnja. Zapeljem se v bližnjo vas Faedis.

Hitro se napravim in odhitim ... v napačno smer. A kako me razveseli moja napaka. Prijazna vaščanka me povabi na ogled jaslic.

A praznično ni le na njenem dvorišču. Sprehajam se skozi notranja dvorišča in odkrivam nove in nove okrasitve.


Pozdravijo me tudi palčki in smrečice in druge rožice.

Že oklevam ali naj se sploh podam v hrib, pa je strmo stopnišče, ki je začetek poti, ravno pred menoj. Kar poženem se navzgor in dospem do prve cerkvice, cerkvice Sv. Roka.

Nimam prav dosti časa za oglede in nadaljujem s strmim vzponom. Gazim kupe kostanjevih listov in sem že prav neučakana, da bi se steza obrnila navzdol ali vsaj uravnala. Končno prigazim do križišča in pričnem s spustom. Pred menoj se pojavijo visoke stene, a je žal vse zagrajeno. Grad Cucagna, zgrajen v prvi polovici 11. stoletja, obnavljajo. 

Odhitim naprej in v nekaj minutah dosežem še drugi grad, grad Zucco in cerkev gospe iz Zucca. Tudi ta grad je zaprt za obiskovalce, od cerkvice pa je čudovit razgled po Benečiji.


Po lepi poti, taki pravi za grajske gospodične, se spustim nazaj v vas.


Ravno toliko je še svetlobe, da ujamem še nekaj utrinkov te prisrčne vasice
in pročelje stolnice sv. Marije Vnebovzete v zlatih žarkih zahajajočega sonca.

V Tarcento prispem v mraku, ravno ko prižgejo praznične lučke. Ne morem se upreti in sprehodim se po lično okrašenih ulicah in ravno prav živahnem središču. Nekaj stojnic, od katerih nobena ne ponuja alkoholnih pijač, melodija za vzdušje ter umirjen korak in pogovor mimoidočih.


Lepšega dne si ne bi mogla načrtovati. Vesela sem, da se znam prepustiti tudi potem, ki se kar same ponudijo.





 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...