torek, 9. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Monte Valinis, Meduna in Villa Manin

Že četrti dan sem v Furlaniji, sonce me še kar razvaja, prijazne in prisrčne vasice vabijo na ogled, lepi gorski hrbti pa na pohod. 

Zapeljem se le nekaj kilometrov naprej, v vas Sottomonte (lepo opisno ime😉). Parkiram pri cerkvi. Lep mozaik je vzidan na vrtnih vratih in podobe iz jaslic postavljene na travniku.



Vzpon začnem po poti 819, ki se kmalu razcepi. Če sem včeraj šla v smeri obratno od urinega kazalca, grem danes obratno😀. In spet prisrčen sprejem.



Gozdna pot me pripelje v vas Cilia, v kateri sta le dve hiši. Včasih jih je bilo več, sedaj ruševine prerašča grmovje. Ostala sta napajalno korito in voda.


Še malček strme poti, nato pridem na lepe travnike, pot je položna, narejena za razgledovanje.

Odpirajo se povsem drugačni razgledi kot pretekli dan.


Pred menoj je mogočno pogorje Monte Raut z mnogimi (pred)vrhovi. Na nobenem od njih (še) nisem bila. Se bom morala podvizat!😉

Prav počasi se vzpenjam, strmi travniki so pod mano in nad mano, pot pa se dviguje prav ležerno.


In že sem na vršnjem grebenu.


Vrh Monte Valinis, 1102m.

Kakšni razgledi! Spet vidim domače gore.

Malo pod vrhom se padalec pripravlja k vzletu. En, dva, tri in že poleti in izgine iz mojega vidnega polja.

Jaz se povsem posvetim soncu in tišini in razgledom. Vedno pogosteje odganjam vsakovrstne misli😊, ki hočejo, da se na vsak način ukvarjam z njimi.




Pod seboj zagledam padalca. Spustim se nižje in občudujem dva, ki se prav poigravata in lovita v zraku. Eden celo dela prevale v zraku, vrti se okrog svoje osi....



Potem je naenkrat v zraku samo eden. Drugi je bil preblizu hriba in se je ujel na veje. Mu že tečejo na pomoč. Jaz poiščem sestopno pot, ki je prav tako udobna, razgledna in sončna kot je bila ona za vzpon.


Ob poti je drevesna veja okrašena s srčki. Zgleda, da tod živijo srčni ljudje in kamni.

Nadaljujem sestop in ko ni razgledov, najdem druge poglede.


No tole je pa še trobentica, znanilka pomladi. Ko sem v zavetju, sem v kratkih rokavih, tako je toplo😅

Po sestopu se zapeljem in si ogledam sosednjo vas, Meduna. Nekaj zanimivih utrinkov ujamem v objektiv.

Povzpnem se v zaselek nad Meduno Borgo San Martino, a me od iskanja gradu odvrne pobesneli pes.



Pa saj mora nekaj ostati za prihodnjič. Meduna je izhodišče za Val Tramontino, kamor se gotovo še vrnem v bolj toplih mesecih, saj slovi po smaragdnih jezercih😆. Spustim se nazaj do avta in si ogledujem greben, po katerem sem hodila.

In spet na večerni ogled, ta večer v Villo Manin, 


kjer si ogledam pravljično videoprojekcijo. Svetloba vilo preobleče za vse letne čase in priložnosti. Prav čarobno. Kar stojim in gledam, spet in spet... Ob poslušanju klasične božične glasbe me spomini ponesejo v neke davne čase.

Šele ko mi mraz pošteno zleze pod obleko, se odpravim na toplo😌.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...