ponedeljek, 8. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Toppo, Mt. Ciaurlec in Mt. Davanti

Tretji dan potepanja po sončni, topli in prijazni Furlaniji se ustavim v vasi Toppo. Nekaj se dogaja, redarji me napotijo na označeno pot. Ko postanem prepreka zagrizenemu tekaču, mi postane jasno, da je ta pot označena za maraton Portons di Nadal (Vrata Božiča). Startnina je 3 eur😀. 8. december je v Italiji državni praznik, dela prost dan, ki ga praznujejo s prireditvijo na prostem. Upam, da le kadar je tako lepo vreme. Jaz pa ne bi tekla in vprašam, če lahko izberem drugo pot? Certo! Seveda! z velikim nasmehom, je odgovor. Na drugi strani vasi poiščem pot št. 850 in pričnem s prijetnim pohodom po gozdni poti.

Je to znamenje, da bo tudi danes en lep in srčen dan? V nekaj korakih najdem še dve💗. Že to je velika sreča in zadovoljstvo, vsaj zame.



 

Pot se dviguje počasi in tako prihajajo tudi razgledi. Če bi bila pot razgledna od vsega začetka, teh src ne bi videla😉. Gotovo je tako tudi na naših življenjskih poteh, zaradi obilja dogodkov lahko spregledamo tiste najbolj srčne in srečne. Med vejami ujamem razglede na naše gore, Snežnik, Javorniki, Nanos...

Vzpon postaja bolj strm, pot vijuga med travniki in skalami in ravno ko dosežem razglede proti morju,

se spet potopim v grmovje. Pot valuje gori doli in še in še, dokler ne dosežem planine Sinich, ko pot spet zavije navzgor. Dosežem planino Casera Tamer Alta, kjer se odprejo razgledi proti S.


Upam, da je na vrhu sonce in razgled in osvojim najprej travnat hribček in se razgledam.

Pa se mi vendarle čudno zdi, da vrh ne bi bil označen. Malo naprej ugledam malo tablico na težko opazno stezico, ki me preko nekaj skal in kraških vrtač pripelje na Monte Ciaurlec, 1148m. 

Z vrha ni dobrega razgleda, je pa v skalo vtisnjen pravcati naslonjač in ne pustim se prositi. Udobno se namestim, prepustim sončnim žarkom in mislim.

Tudi malico imam s seboj in se prav prileže, saj sem do vrha hodila cele 3 ure. Previdno prehodim sistem kraških jam in pričnem s spustom. Pot ima isto številko kot doslej, le strma je in mokra in sem kar previdna. Spremljajo me skalni možici.


Mimo tele votline grem, ki jo podpirajo pohodne palice

in sem na travnikih z razgledi. Treba bo pohiteti, sonce kar urno doli gre.



Še kar nekaj časa potrebujem, da najdem odcep na vrh, ki mi je ob poti. Prelep je tale travni hrbet, da bi ga ne obiskala. Monte Davanti, 948m.



Kar čez hrbet naprej se spustim proti planini Davass in z očesom ujamem oznako "solo per ekscursionisti esperti" . Nadaljujem s spustom, saj to ne more biti mišljeno za to pot, po kateri sem se želela spustiti, saj je na zemljevidu vendar označena z neprekinjeno črto. Trave postajajo vedno bolj strme, pot vedno manj sledljiva, pod mano so skalni stolpi. Vrnem se do kažipota in pri številki 850a še enkrat preberem, da je pot zelo zahtevna. Da se ne zapeljem kot po toboganu na izhodišče, še enkrat osvojim Mt. Davanti, poiščem nadaljevanje krožne poti 850 in se po lepi poti in kolovozih spustim do odcepa za grad Castello di Toppo. Ujamem ga v poslednjih sončnih žarkih.



Le še kratek čas potrebujem do izhodišča. Da se ne izneverim dosedanji prijetni navadi, se sprehodim čez Toppo v večernih urah.






Le okrog gostilne je okrašeno in živahno, ostale ulice so samotne, še cerkev je povsem v temi, le visoko gori v zvoniku je luč.

V temo in na počitek se odpravim še jaz, dan je bil dooolg in prijazen in hvaležna🙏 sem zanj.










Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...