Noč ni bila mirna, veter je prihrumel s hribov kot velik vlak, zavrtinčil po ulicah, trgih in odprtih površinah, se povsem potuhnil in potem znova in znova. Zjutraj poslušam in čakam, da se uresniči napoved. Po 10. uri se veter res začne umirjati. Zapeljem se v Farra di Soligo, v zavetrje vinorodnih gričev.
Strmi so ti njihovi griči, povsem drugačni kot naši. Pogledi se izmenjujejo, od belih cvetov do belo pobeljenih pobočij.
Ob poti so v skalo vklesane podobe, ne morem jih povezati v celoto, vsaka zase govori sporočilo.
Naslednji dan je spet prijazen za kolesarjenje. Zapeljem se v Susegano, kjer ravno tega dne poteka kolesarska prireditev za bolj varno kolesarjenje. Na cestah so množice kolesarjev, jaz pa se odpeljem v drugo smer. Zmerno se dvigujem in vedno bolj razgledno je.
Posedim v parku in opazujem odlične kolesarje, ki hitijo in drvijo mimo mene. Jaz pa le počasi speljem v nasprotni klanec.😊Potem gre bolj dol kot gor in kar hitro sem pri gradu San Salvatore.
Mogočen, ogromen grad, v privatni lasti, na ogled je le po vnaprejšnjem dogovoru. Spustim se v Susegano in kar nadaljujem, ker je še veliko dne in tudi še nekaj moči. Namenim se proti Coneglianu. Že od daleč zagledam grad nad mestom. A moram do tja še kar pridno vrteti pedala, sploh ker je tudi ta grad na griču.


Ni komentarjev:
Objavite komentar