torek, 24. marec 2026

S kolesom po Benečiji: Pordenone, Sacile, Sarmede, Caneva, Vittorio Veneto...

Nekje je treba začeti in odločim se za Porcio, luštkano mestece, ne preveliko in z veliko prostimi parkirišči.

Zaokrožim skozi center in skozi park, nato pa kar nekako ne najdem prave kolesarske poti. Šele ko prispem do železnice in ji sledim, me pripelje v sam center mesta Pordenone.



Stari del mesta je zaprt za promet in prav prijetno se je sprehajati ter naužiti lahkotnosti in sproščenosti tega kraja. Sprehajam se toliko časa, da se že zlakotnim😀



Kolesarsko pot ven iz centra mesta najdem kar hitro in se vozim skozi prijazne vasi. Diham pomlad in gledam zimo v gorah.



Ob lepih pogledih še pomislim ne, da sem na kolesu. In sem že v mestu Sacile. Leži ob reki Livenza in je znan po številnih palačah in vrtovih.



Jaz pa le še zaokrožim čez polja in vinograde nazaj na izhodišče in dan se nagiba h kraju.

Naslednji dan se premaknem še malo bolj proti SZ, v kraj Sarmede. Kraj leži ob vznožju Treviških hribov. V njem je živel in deloval češki umetnik Štepan Zavrel in jo s svojimi poslikavami spremenil v pravo pravljično vas.




Svoje stalno bivališče si je našel visoko nad Sarmedami, v vasi Rugolo. Kar pošteno se potrudim, da zvozim klanec do vrha. Na vrhu pa nagrada: razgled in ... klepet z domačinom iz sosednje doline. Kaj hitro ugotoviva, da imava skupno znanko. Nato pa vsak v svojo smer. Jaz še malo navzgor, nato pa dol, dol, dooool....mimo razvalin gradu Cordignano 

v Villa da Villa. Tudi tu so nekatera pročelja poslikana, a ni videti, da bi bil avtor isti.


Nadaljujem po zanimivih poteh do Stevene in Caneve.




Vas pri vasi, obilo lepih stavb, cerkva, gradov. Grad Caneva je visoko na hribu, poslikam ga le od daleč, vzpon bo počakal do prihodnjič. Sredi Caneve si privoščim počitek in vse kar zraven gre. Tudi klepet z domačinom, ki ga zanima od kod in kam grem.


Na izhodišče se vračam krožno, skozi Fratto, Ponte nella Muda, Cordignano in Capella Magiore. Večji del kolesarim po nasipih ob reki Meschio.




V slednjem, Capella Maggiore, si še pretegnem noge in odpešačim k cerkvi na hribčku ter posedim na klopci z mislijo Fride Kahlo.

Hitim proti izhodišču, a se ne morem upreti in si ogledam še postavitev nebesnih teles julija.

V zadnjem kilometru že sonce začne večerno predstavo.

Ponoči dežuje in piha. Jutro je suho, a mrzlo in vetrovno. Na kolo me ne mika. Zapeljem se v Vittorio Venetto in parkiram sredi parkirišča, daleč od streh in dreves. Veter pridobiva na moči. Odpravim se po sprehajalni poti ob reki Meschio. Pogled na okoliške hribe je zimski.



Severno okrožje Vittorio Venetta se imenuje Serravalle in je bilo nekoč samostojna naselbina iz rimskih časov. Da uidem vetru in se pogrejem, se poženem po strmih stopnicah mimo kipa Sv. Avguste

in nadaljujem v prijetni tišini in toplini, sprva strmo, nato po prijetno vzpenjajoči se potki mimo kapelic in dospem do

vhoda v svetišče sv. Avguste, kjer me že čakata dve domačinki.


Še eno stopnišče in že sem pri svetišču.



Pokukam okrog griča in začutim ter zaslišim veliko moč vetra. 

Takoj me mine želja po krožni poti ali morebiti celo nadaljevanju na greben. Kar skrijem se v zavetje




in užijem še nekaj mirnih trenutkov. Po spustu si ogledam katedralo in zgodovinsko središče okrožja.




Vračam se po drugi strani reke in iščem zavetje po samotnih ulicah.




Dospem do gradu Sv. Martina.



Tudi med štirimi stenami ni zavetja, najdem ga v južnem okrožju VV, Ceneda, kamor se spustim z gradu. Tudi to je bilo nekoč samostojna naselbina. Palača pri palači spet stoji.



Še nekaj utrinkov ujamem



in pohitim proti toplemu zavetju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...