četrtek, 2. julij 2026

Med tišino Bavarskega gozda in širjavo Šumave 1. del

Vltava, ime, ki zveni mehko, tekoče, kot majhen val. Ime, ki ga vselej povežem z glasbenim delom češkega skladatelja Bedricha Smetane. Želela sem si ogledati, kje izvira Vltava in pokrajino, kjer ubira svoje prve valove. Iz tega izvira se je razrasla pot, ki sem jo prevozila in prehodila v začetku letošnjega julija. 

Začela sem v Avstriji, v smučarskem središču Hochficht. Ta čas seveda sameva. Ko se pripravljam za kolesarjenje, mimo pripelje kar nekaj kolesarjev in vsi gredo v nasprotno smer kot sem imela namen  jaz. Grem pa kar za njimi, mora že biti lepo... Vzpnem se po makadamski cesti in kmalu sem na lepi gozdni senčni cesti z oznakami.


Usmerim se proti mejnemu prehodu in ravno še zadnji trenutek hitro poženem kolo, da se izmuznem gozdni zapori. Pomaham nasmejanim gozdarjem. V rahlem spustu hitro dosežem mejni prehod med Avstrijo in Češko.


Oznak je toliko, da se lahko izgubiš😉😊.


Spust je precej bolj strm in gruščnat in roke se prav razveselijo asfaltirane ceste, po kateri se nadaljuje spust. Kar prehitro gre in zgrešim odcep za Plešne jezero, za kar mi je kasneje žal. Pripeljem se v Novo Pec, kjer se prvič srečam z Vltavo (na tem potepanju).

Oooh, kako je lepa, modro nebo se zrcali v njej. Kolesarska pot se nato dvigne in čez lepe pašne travnike znova spusti do vode.


Jezero Lipno, češko morje😊


Lipno je največje jezero na Češkem in je nastalo kot del velikega načrta za umiritev reke Vltave, ki je pogosto in močno poplavljala. Ob taljenju snega in močnih deževjih je znala narasti v silovit tok, ki je ogrožal vasi, polja in celo Prago. Lipno je ena izmed devetih pregrad, velika skleda, ki umirja njen značaj: voda se tu vsaj za trenutek ustavi, razširi in zadihne, preden se znova zoži in nadaljuje svojo pot proti severu. 
Na ogled vasi Horni Plana ne utegnem, me že čaka trajekt😀, ki me bo prepeljal čez na drugi breg. 

Trajekt napolnijo do zadnjega centimetra, tudi avtomobili in mali tovornjaček naložijo, jaz pa sem mislila, da je namenjen le kolesarjem in pešcem.😃 Na drugi strani poiščem senco in naredim načrt poti. Kar dobro sem se odločila za tole bližnjico, še dolga pot me čaka do avta.  Odločim se za udoben asfalt in se čez mejni prehod Zadni Zvonkova zapeljem nazaj v Avstrijo, na Schoneben, kjer je tako lepo, da se moram spet ustaviti. Le fotografirati pozabim... uživam pogled na zelene planjave, kjer pozimi potegnejo številne tekaške proge. Še kar nekaj gozdne ceste skozi lep in dehteč gozd me čaka.

Naslednji dan začnem na istem izhodišču in spet v drugo smer kot sem imela v načrtu. Začnem enako kot pretekli dan, se izognem zaprtemu odseku in nadaljujem po lepi gozdni poti. Kakšne lepotice so ob njej.

Iz gozda pripeljem na asfalt, ki me v lepih ovinkih navzdol pelje proti vasi Schwarzenberg. Ujjjj, kako leti, da me kar zazebe😅. Naredim kolesarski krog po vasi

in čez lepe travnike, pašnike, žitna in druga polja sledim kolesarski stezi, ki me pelje od vasi do vasi.



Vselej se najde senčka in klopca, ki me premami. Prav nikjer pa ne najdem lokala za kakšno dobro kavo ali sladico. Še dobro, da vselej nosim hrano in pijačo s seboj.



Postaja vroče in zaželim si, da bi imeli v naslednji vasi kopališče. In želja se mi uresniči😀. V vasi Aigen najdem kopališče ob reki Grosse Muhl. Dva bazena in naravno kopališče, vsenaokrog veliko trave in sence. Kako prija in kako je prijetno.

Kar nekaj časa sem edina obiskovalka, nato pride skupina mladih, ki se razigrano kopa in skače v vodo. Le dve dekleti sta tako pogumni, da se skopata tudi v reki, ki ima 16 st. C. Ko se dobro ohladim, moram naprej. Zajašem konjička in naredim krog po slikoviti vasi.



Nato poženem v breg in ne odneham, dokler se strm klanec ne umiri in uravna še v enem centru zimskih tekaških športov, Oberhaag.

Čeprav se mi ponuja asfaltna pot, tokrat izberem spust in povratek po utrjeni makadamski poti ob Schwarzenberskem kanalu za spravilo lesa. 


Prijetno, osvežujoče, sproščujoče. A se od vode kmalu poslovim,


Čaka me še vzpon na Schoneben in po znani gozdni cesti do avta.



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...