nedelja, 5. julij 2026

Med tišino Bavarskega gozda in širjavo Šumave 2 del

Izvir Vltave je bil razlog, da sem se odpravila na potepanje po največjem neprekinjenem gozdnem območju v srednji Evropi, v katerega ne posega človekova roka. En sam neprekinjen gozd, eno gorovje, ki je razdeljeno med tri države, Avstrijo, Nemčijo in Češko. Starodavno, mehko zaobljeno gorovje z ogromnimi gozdovi, barji, planotami in ledeniškimi jezeri, politično razdeljeno na avstrijski Bohmerwald, nemški Bavarski gozd in češko Šumavo.

Po 2 dneh kolesarjenja se obeta nestanovitno vreme in raje zavijem na pešpot. Zapeljem se v Nemčijo in iščem izhodišče, Na prvem izhodišču imajo gasilci veselico in je celo področje ves dan zaprto, na drugo izhodišče pelje čudno ozka in strma cesta in tretje, kjer se pripeljem najvišje, je za danes pravo. Že s parkirišča se odpre lep razgled na ravnico, nebo pa je že povsem zakrito z oblaki.


Do koče imam le kratek vzpon, a še pred njo je spominsko obeležje Adalbertu Stifterju, pesniku, pisatelju, učitelju, ki je svoja literarna dela posvetil Šumavi. Viri ga opisujejo kot človeka, ki je ure in ure hodil po gozdovih, opazoval svetlobo, drevesa, vodo in ljudi.

Hodim po meji med Nemčijo in Češko. Na nemški strani je vrh Dreissesel, 1333m, na katerega se vzpnem po stopnicah.


Z vrha bi bil lep razgled, a danes ni dan za razglede. Kočo kar obidem in nadaljujem po mejnem grebenu. Ob poti je še mnogo zanimivih kamnitih stolpov.

Pot se oddalji od meje na nemško stran in me pripelje na Hochstein, 1333m. Tudi nanj vodijo stopnice.


Razgled razkrije le skalne stolpe med ruševjem, dlje pa je zakrit z oblaki in meglo.


Obhodim vrh in še sosednji stolp in na drugi strani ob vznožju odkrijem cerkvico Janeza Nepomuka.

Vračam se po isti poti mimo koče do sedla in nadaljujem sprva čez šotna barja. Kmalu se pot dvigne, preide v kamnito in 
me skozi "gozd" ostankov smrek

pripelje na vrh Trojmezna, 1362m.


Na vrh ne peljejo stopnice, na njem sem sama. Ljudje hitijo pod njim naprej do sedla, kjer je Dreilendereck/Trojmezi, 1321m, tromeja, kjer se stikajo meje med Avstrijo, Nemčijo in Češko.

Vreme lepo drži, nebo se celo jasni, zato nadaljujem po mejnem grebenu. Spremljajo me ostanki dreves, večinoma smrek, ki sta jih podirala dva velika vetroloma, v letu 1984 in 2007, ko je tod pustošil orkan Kyril. Veter orkanske moči je polomil drevesa na vrhovih in odprl svetle, razgledne površine. Med suhimi ostanki dreves so že mlade smrekice in travnate zaplate.


Kmalu dosežem vrh Plešy/Plockenstein, 1378m, kjer se odpre pogled na jezero Lipno. 


Nadaljujem po grebenu, ki se kmalu prelomi strmo navzdol, a tudi tam ni razgleda na ledeniško Plešne jezero, ki sem ga pred 2 dnevi zgrešila. Odcepim se na pot, ki me prečno preko travnih pobočij 
in kamnitega morja

pripelje do izhodišča. Vmes sem že dvakrat oblekla in spet slekla pelerino, sedaj pa dež počaka ravno toliko, da dospem do avta😊.
Prebudim se v deževno in megleno jutro. Med dvema plohama naložim kolo in se odpeljem razjasnitvam naproti. Vreme je res spremenljivo, tod nalivi, v naslednji vasi skoraj sonce. Ustavim se v vasi Weißenstein pri kraju Regen, v kateri ni padla niti kaplja dežja. Nad parkiriščem se bohoti grad oz. njegovi ostanki. Njegovi začetki segajo v 12.stoletje. Postavljen je na kvarcitnem grebenu Pfahl, ki se dviga nad pokrajino kot naravni zid.

Ostanki gradu so lepo zavarovani in prosto dostopni.



Lepo je ohranjen in delno obnovljen grajski stolp, v katerem je urejena razstava o zgodovini gradu in o življenju plemiških rodbin, ki so tu prebivale, a sem za obisk prezgodnja. Sprehodim pa se lahko skozi gozd steklenih dreves.


Gre za umetniško postavitev iz stekla, ki so jo ustvarili lokalni steklarski mojstri. V teh krajih je steklarstvo prevladujoča obrt, saj je na voljo obilo kremenčevega peska kot izhodna snov  in lesa, ki so ga potrebovali v velikih količinah za taljenje stekla. Pod gradom je trgovinica s steklenimi izdelki 😊


Ob robu grajskega gozda stoji kapela sv. Jurija, zavetnika vojakov, konj in poguma in ob njej leseni nagrobniki.


Odpravim se naprej v Frauenau, eno od središč steklarske umetnosti. Žal je steklarski muzej ob ponedeljkih zaprt 😕. Sprehodim se po parku in kraju samem in občudujem steklarsko umetnost na prostem.



Prične deževati, zapeljem se v središče Bavarskega gozda na prostor za šotore in AD in deževno popoldne izkoristim za pregled obilice promocijskega gradiva, ki sem ga dobila v informacijskem centru.
Naslednje jutro je sveže, mokro, a nebo jasno. Zgodaj se spravim na kolo in po gozdnih cestah ter čez travnike in vasi dospem v Zwiesel, še eno središče steklarske umetnosti. Prijetno mestece ob sotočju rek. V mesto se pripeljem mimo mogočne cerkve in se sprehodim po mestnem trgu.


Posedim ob stekleni kapeli


in skozi prijetno urejen park ob vodi pridem

do steklenega stolpa, ki je visok 8,06 metra. Zgrajen je iz 93.665 kristalnih kozarcev, ki so zloženi v 65 nivojih, brez lepila ali kakršnih koli veziv. Tehta približno 11,5 ton.  Postal je simbol mesta in okrog se drenja kar precej turistov, tako da ga komaj ujamem v objektiv.

Po prijetni kolesarski poti ob reki Grosser Regen se vzpenjam do naselja Ludwigstahl. Na njegovem obrobju je center Nacionalnega parka Bavarski gozd Falkenstein. Poleg "Hiše divjine", ki je čudovit lesen razstavni prostor, je velik ograjen prostor za volkove. Volka ne vidim nobenega, sprehodim se skozi prostore Hiše divjine, v kateri so razstave o gozdnih ekosistemih in velikih zvereh z obilo didaktičnimi pomagali za otroke.

Ogledam si razstavo fotografij,

vstopim v podzemni svet,

srečam "pravega" volka

in se poučim o nočnih in dnevnih prebivalcih gozda. Vstop v Hišo divjine je prost.


Le še prijetna vožnja skozi park in gozd in že sem "doma".







Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...