ponedeljek, 21. september 2026

Val di Sole, Val di Peio, Val dela Mare

Že nekaj dni raziskujem poti, vasi in gore okrog jezera Iseo, v dolini Camonica in nad prelazom Tonale. 

Iz Passo Tonale me pot pelje naprej v Val di Sole, dan pa je ves mrk in oblačen, tudi napoved ni najboljša. Zapeljem se v Pelizzano, kjer si obetam, da se bom lahko vsaj sprehodila. 

Ker je vreme stanovitno oblačno, pa le zajaham kolo in se, tako za pokušino, ob reki Noce najprej zapeljem v Mezzano.


Ko se vozim preko travnikov, mi maha prijazen možic😉


Ustavim se in ugotovim, da maha vsem, ki jih zazna s senzorjem in da stoji poleg doma izdelanega modela raketoplana Columbia in ga ponuja v oskrbo. Zaželiva si "Lep dan" in odpeljem se - nazaj proti izhodišču. Ker se vreme ne spreminja na slabše, nadaljujem ob reki proti vasi Ossana.

Tam se odpre pogled v dolino Peio, na koncu katere me vabi nekaj modrine in mogočna gora Mt. Vioz. 

Temu se ne morem upreti in sledim kolesarski poti, ki se vzpenja proti čudoviti kulisi na koncu. Prekrasno je kolesarjenje s pogledi na vasi na nasprotni strani reke in na gore vsenaokrog.



Prikolesarim v Cogolo, kjer se kolesarska steza Val di Sole na koncu Val di Peio konča.😕 

S slike na informacijski tabli vidim, pred kakšnimi mogočnimi gorami stojim. 

Ogledujem si Cogolo.

in odpre se mi nova dolinca, na koncu katere so spet krasni pogledi.

In kar nadaljujem po lepi ozki cesti.



Cesta se dviga, globina narašča, razgledi so impresivni. Val dela Mare ob potoku Noce Bianco.

Cesta se vzpne in spet uravna in dospem na planino Pontevecchio.


Res ne vem, kaj se tako kislo drži ob tako imenitnih razgledih.

Pogledujem uro, a se ne morem upreti nadaljevanju.


Malga Mare, 1980m v narodnem parku Stelvio.


Zadnje metre proti cerkvici kolo potiskam po grobem makadamu. Ko ga naslonim, se kar sesedem. Od lepote, tihote in .... utrujenosti. Gledam naokrog in se napajam z energijo. Tudi za baterijo na kolesu bi rabila napajalnik, a navzdol bo menda že šlo. Bi šla do koče, ki jo vidim nekaj sto metrov naprej, pa preprosto ne zmorem. Kar obsedim in se bašem s skromno malico in pijačo. Gledam slapove, ki se na planino izlijejo izpod ledenikov pod Monte Vioz, Monte Cevedale in Cima Careser.


Še ena skupinska😀za spomin

in posloviti se moram od tega prelepega kotička raja na zemlji. Navzdol pa juhuhu....




In kar prehitro sem v dolini. Vsrkala sem vse lepote, ki so mi bile dane in se napojila z energijo. Še pred Cogolom zavijem k ogromnemu ledeniškemu balvanu, ki ga je do sem potisnil ledenik.

Spet zavijem v Cogolo in ujamem še nekaj lepih motivov gorske vasice.



Spustim se po dolini Peio navzdol


in se ustavim v vasi Ossana, ki sem jo prej kar "spregledala". Ustavim se ob gradu, ki je že zaprt. Preberem njegovo zgodbo. V gradu je nekoč živela mlada plemkinja, zaljubljena v mladeniča, ki ga njena družina ni odobravala. Srečala naj bi se skrivaj na stolpu nad dolino Noce. Ko so njuno zvezo odkrili, so ju ločili. Dekle naj bi še dolgo hodilo na obzidje in gledalo proti poti, po kateri je nekoč prihajal njen izbranec. Domačini pripovedujejo, da se ob vetrovnih večerih ob stolpu slišijo njeni žalostni vzdihljaji.

V resnici je bil Castel San Michele stoletja nekakšna "stražarnica" zgornje Val di Sole. Kdor je nadzoroval grad, je nadzoroval trgovce, vojake in popotnike, ki so prihajali skozi dolino.

Prevozim še nekaj ulic tega ljubkega mesteca, v kateri v božičnem času postavijo prek 100 jaslic.

Že malo ven iz vasi stoji srednjeveška cerkev Sv. Antona Padovanskega in

neposredno za njo spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni.

Skupno ustvarita spominski prostor na čas, ko so bile te gore in ti kraji prizorišče ene najvišje ležečih front v Evropi. Mnogi domačini so bili vpoklicani v vojsko in mnogim se ni uspelo vrniti domov.

Kmalu dosežem Pelizzano in se zapeljem skozi njegovo središče. Skromna cerkev datira iz 13. stoletja,

prekrasna sončna ura na njenem pročelju je bila obnovljena 1841 leta. 

Sončna ura na tej več kot sedemsto let stari cerkvi je še vedno zvesta Soncu, medtem ko smo ljudje vmes izumili časovne pasove, poletni čas, železnice, letala, satelite... vojne.... Sonce nad Pellizzanom še vedno prečka nebo po isti poti kot takrat, ko je bila cerkev prvič omenjena leta 1264. Še en čudovit dan, poln novih spoznanj je za menoj.













Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...