Že od prvega stika z jezerom Iseo mi ne gre po vnaprej pripravljenem osnutku načrta😀. Pa mi ni hudega. Nove informacije in opažanja na poti mi narekujejo druge poti. Prevozim severno obalo jezera in kolesarsko pot ob reki Oglio do kraja Breno in doživete poti so nepozabne.
Vreme mi narekuje krajšo turo. V dolini je vroče, dež in nevihte obetajo že opoldne in umaknem se visoko nad dolino, na planoto na višini okrog 1000m. Parkirišče najdem v vasi Borno, kjer se pripravljajo na veliko praznovanje. Ker (še) ne dežuje, sedem na kolo in si ga dobro ogledam.
Obhodim veliko cerkev, najdem grb mesta na tleh in krasne poslikave sončne ure na pročeljih.
Zvabi me cestni kažipot za Lago di Lova. Sledim mu skozi mestno jedro, nato se prične asfaltna cesta ožati in postaja vse bolj strma. Ko se končno le uravna, se razcepi in sledim kažipotu za Pot miru. Sprva lep makadam kmalu postane bolj grob, klanci vse bolj strmi. Nekaj časa vztrajam, ko mi postane utrudljivo in neprijetno, se obrnem in vrnem do razcepa. Na izbiro imam le drugo makadamsko pot, ki je označena pot za MTB. To ni moj priljubljen način kolesarjenja, zato se po drugi strmi, a asfaltirani poti vrnem v mesto. Nadaljujem po glavni cesti in kmalu dosežem prelaz Croce di Salven, 1108m.
Dež je ponoči prijetno osvežil ozračje in vrnem se v dolino. V Cividate Camuno počakam na vlak,
ki me zapelje v Edolo. Tam se dolina Camonica obrne proti SV. S kolesom in peš si ogledam mestece.
Reka Oglio je vsa razpenjena in umazana od nočnega deževja. Najdem nadaljevanje kolesarske steze, ki me bo, tako mislim danes, jutri popeljala v zadnjo tretjino doline. Začetek po cesti je strm, nadaljevanje po kolesarski stezi je še malo bolj strmo in me pripelje skozi vasico visoko nad Edolom. Ko se teren uravna, potrebujem kratek predah.
Na klopci ob reki posedim ter si privoščim okrepčilo. Dolga pot nazaj me čaka, zato pohitim, to pot navzgor v strm klanec in do konca vasi, potem pa krasen spust... jipiii.
Spet vzpon in poganjam pedale, saj kolo drsi prijetno gladko, v senci, po označenih stezah. Potem pa le nekako dolgo časa ni odcepa steze za Edolo. Ustavim poštarja in ga vprašam za pot. Napoti me v smeri, od koder sem prišla in pove, da tam ni asfalta, je pa dober makadam prav do Edola. In res se od asfaltirane ceste kakšen kilometer nazaj odcepi makadamska pot, po kateri se dvignem mimo cerkve spet visoko nad dolino.
A kaj, ko se pot spušča in dviga, makadam postaja vse slabši.... in obrnem, saj bo teh 5 kilometrov v takih razmerah predolgo trajalo. Spust do ceste, čez lep nov most in delovišče ter vzpon po asfaltu do razcepa, da sem spet na trasi, po kateri sem prišla. Proti Edolu se pot vseskozi spušča, a ker je steza mokra in polna kostanjev in orehov, prav hitro tudi tu ne upam peljati. Ura se že prevesi pošteno v popoldan, ko se končno pripeljem nazaj v Edolo
in se pravzaprav šele sedaj začnem vračati proti izhodišču, od koder me je pripeljal vlak. Poiščem trgovino in kupim nekaj za pod zob. Vse, kar sem imela s seboj, sem že pojedla, italijansko uro za kosilo pa sem zamudila😕. Najdem pravo smer, najdem kolesarsko stezo in veselo kolesarim, saj navzdol po dolini bo hitro šlo...
A se mi že v naslednji vasi ustavi. Tabla "Deviazione" me odpelje na zelo prometno cesto, po kateri moram vzdržati 7 km s kamioni, kombiji, bolj ali manj hitrimi in strpnimi. Na kolesarsko stezo se vrnem šele v vasi Marone, le da tu ni asfalta, ampak podlaga, ki se pod kolesi prav neprijetno melje in me spodnaša. Nekako zdržim do odseka, ko se kratko vrnem na prometnico in preko mostu na drugo stran reke. Makadam postaja boljši, steza teče ob gozdu in se spet veselim lepega kolesarjenja. Le malček me skrbi, kje bo speljana kolesarska steza, saj dolina postaja vse ožja.
Pripeljem se do razcepa, kjer se en del spusti proti vasi Cedegolo, drugi del pa se prične rahlo dvigati, podlaga postane kamnita. Pa sledi spust in vzpon in še bolj strm vzpon. Kamenje v gozdu je mokro in v strmem klancu me začne spodnašati. Ustavim se, prav previdno obrnem in največjo strmino odpešačim. Vrnem se do razcepa in zavijem dol v vas Cedegolo na železniško postajo in počakam - na vlak. Kar nekaj okoliščin v današnjem dnevu me pripelje do odločitve, da s kolesarjenjem ob reki Oglio ne bom več nadaljevala, saj je presenečenj (pre)več kot jih lahko obvladam in prenesem. Za povrh vlak ne ustavi na postaji, kjer imam avto, ampak izstopim v DBTerme.
Počakam vlak, ki me odpelje nazaj v Cividate Camuno.
Naslednji dan je napovedano spremenljivo vreme. Kolo naložim v avto in vozim po dolini Valle Camonica. Ustavim se v Edolo, lepo mestece je. Opravim nekaj nakupov in se sprehodim.
Nato pomaham reki Oglio v slovo
in se ne ustavim, dokler ne pripeljem na Passo Tonale, 1883m.








Ni komentarjev:
Objavite komentar