četrtek, 24. september 2026

Altopiano di sette comuni - Val Formica

Potem, ko s kolesom spoznavam severni del jezera Iseo, Val Camonico in Val di Sole ter Peio in Mare ter se nad Passo Tonale povzpnem do Monte Tonale Occ in do ledenika pod Cima Preseno, se preselim na Visoko planoto sedmih občin (Altopiano di sette comuni). 

Na planoti je sedem občin: Asiago, Enego, Foza, Gallio, Lusiana, Roana in Rotzo. Od srednjega veka tvorijo posebno skupnost in dolga stoletja so uživali precejšnjo samoupravo. Imeli so svoj posebni cimbrijski jezik, ki izvira iz stare bavarščine, katerega menda še danes govori nekaj prebivalcev okrog Roane. Gotovo je k tej samostojnosti pripomogla geografija kraja, saj je planota obsežen dvignjen blok velikosti 25x30 km, ki je nastala med oblikovanjem Alp. Obdajajo jo globoke doline, ki sta jih oblikovali reki Brenta in Astica. Planota pa nikakor ni enovita. 

Razčlenjena je na številne manjše planote v več nivojih, doline, kraške kotanje in vrhove. 
Ima kar 20 dvatisočakov. Je prava naravna trdnjava, pogledi se odpirajo v dolino na vse strani. Ravno zaradi teh značilnosti se je območje v 1.svetovni vojni spremenilo v ogromno bojišče. Tu je bilo prizorišče nekaterih najkrvavejših bitk na alpski fronti, v drugi svetovni vojni pa zatočišče partizanskega odpora. Kdor je obvladoval planoto, je imel odličen pregled nad okoliškimi dolinami in komunikacijskimi potmi.  Še danes so v pokrajini vidni strelski jarki, utrdbe, kaverne, vojaške ceste in spomeniki, ki pričajo o burni zgodovini teh gora.

Na planoti sem že bila dvakrat, enkrat le kot ovinek v sicer dolgočasni vožnji, drugič kot dodaten dan po zaključenih počitnicah. Bilo je 21.oktobra 2020 in vzpela sem se na Cima Vezzeno. Na planoti je bila še jesen, vrhove je že pobelil sneg. Začela sem na Passo Vezzena pri trdnjavi,


ki jo prerašča čas.

Direktna pot je bila zaprta, zato sem na vrh prišla iz JV strani, čez Bocca di Forno. 



Vse do tik pred vrhom sem videla le pot pred seboj in okrog, zato je bilo presenečenje na vrhu toliko večje, presenetljivo in presunljivo.



Ostro prepadno špico na vrhu poviša trdnjava! Zaradi izjemne strateške lege so vrh med vojno imenovali Oko visokih planot. Razgledi so res izjemni.




Sestopila sem po razu, kjer se je pot medtem že odtajala. 



Razgledi in značaj planote so me očarali in vedela sem, da se bom še vrnila. Tokrat se zapeljem prav na konec doline Formica. Še na parkirišču razmišljam, kam naj me nesejo noge! In grem od koče Larici naravnost proti obzorju, proti sedlu Larici.

Hitro sem na sedlu

in na vrhu

in kar nadaljujem po grebenu  



Na sedlu se moram odločiti ali zaokrožim ali imam čas, da nadaljujem. Oštevam se zavoljo poznega začetka današnjega dne, saj se z navigacijo nikakor nisva mogli dogovoriti, kako do izhodišča. V grmovju pod sedlom zaslišim nenavadne glasove, zato urno pograbim opremo in skoraj tečem naprej.

Vso pot po razu hitim, prisluškujem in razmišljam, le katera žival bi to lahko bila. Glasovi so mešanica sopihanja, rukanja in žalostne tožbe. Tik pod vrhom vendarle jasno zaslišim mukanje in zagledam kravo, ki se je nerodno zapletla v podrast in se ne more rešiti iz nje. Sem pa na vrhu presenetljivo hitro😀. Cima Kempel, 2308m.



Cima Portule, 2310m.


Kako sem vesela, da mi je uspelo več kot sem upala, četudi s pomočjo nesrečne krave. Zaslužim si počitek. Oddahnem si in odžejam in skrivaj pogledujem naprej po grebenu. In se spet oštejem, saj ni nobene možnosti, da za dne naredim celotni krog. Torej lahko malo dlje počivam in uživam v razgledih. 




Še pogled na prehojeni greben
in že sem na sedlu
in pod njim

in sonce zahaja, ko prispem na izhodišče.










Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...