sreda, 26. januar 2022

Krog po Pokljuki

Zjutraj denem smuči v prtljažnik in se odpeljem proti Gorenjski z namenom, da se vzpnem na Koblo. Pa postaja gorenjska megla še bolj gosta od ljubljanske. Nič kaj dosti ne premišljam, na Bledu obrnem avto proti Pokljuki. Ko se vzpenjam po cesti, megla trmasto vztraja. Tudi Zatrnik je še v gosti megli, šele nad njim in ko se cesta izravna, se začenja skozi okna megle prikazovati modrina. Ustavim se kar na Mrzlem studencu. Vsenaokrog veliko snega, pobočja gora pa so skoraj gola, saj je močan veter ves sneg spihal na planine. 


S smučmi ni ovir pohajati od planine do planine. Sledim naluknjani smučini. ki me popelje v tihoto gozda.


Ne gledam na uro, ne štejem prehojenih kilometrov ne višincev, samo uživam. Ko pa se na moji levi odpre poseka, ki kaže značaj smučljivega pobočja, pa seveda zavijem z uhojene poti. Vzpenjam se počasi in v velikih okljukih, smučino potegnem tja daleč čez v desno, saj si želim užitek vzpenjanja čim bolj podaljšati. 




Prav na vrhu osvojenega pobočja lahko pokukam tudi proti Karavankam.


Pogledam zemljevid, ki mi pokaže, da sem osvojila Jerebikovec, 1375m. Pred menoj je na njem po zadnjem sneženju bil le še zajec.

Pripravim se za spust, ki pa je vse prej kot lahek, saj mi postreže z vsemi elementi turne smuke, ki si jih turni smučar želi in ne želi. Nekaj zavojev pršiča, pa prav toliko skorje, ki predira in nekaj manj ledenih plošč. Pa sem le srečno prismučala nazaj do uhojene poti, nadenem kože in nadaljujem s potepanjem. Pot me pripelje do ceste, ki vodi do spomenika. Cesta je močno razrita, zato zavijem v smeri proti planini Zajavorniki. V gozdu me že kar zebe, zato še toliko bolj uživam na sončni planini.


Ko se ogrejem in odžejam, nadaljujem čez planino in spet ujamem uhojeno pot, ki me vodi v smeri proti Rudnemu polju. A ura teče in treba bo obrniti, tema v pokljuških gozdovih pride prej. Ustavim se na razpotju, kjer se odcepi pot proti Lipanci in si privoščim še malico. Na planino se vrnem po drugi poti.


Dosežem jo na zgornjem koncu, kjer je potegnjena tekaška proga z Rudnega polja. S te strani na planino še nisem prišla in prvič opazim, da se tudi od tu dobro vidi vrh prvaka Karavank.

Sonce greje, nikamor se mi ne mudi. Opazujem kristale snega, ki se lesketajo v soncu in slike vetra.


A sence se daljšajo in posloviti se moram od planine.

Pot uberem malo po svoje in kmalu se znajdem pod Jerebikovcem, ki je bil danes moj najvišji cilj.



Ko pridem spet na pot, pa kar hitim in do avta pridem, ko je sonce že precej blizu zahodu.



sobota, 22. januar 2022

Po brkinskem robu

Ko visoko v gorah ni dovolj snega za smuko, ko tam preveč piha, ko so poti preveč ledene, ko si zaželim kaj bolj lahkotnega,.... je v naši deželi obilo poti, ki jih še nisem prehodila. Najlepše so razgledne poti,  grebeni, robovi. . in spet nama je bilo dano sprehoditi se po eni od prelepih, sončnih, razglednih, .

Zapeljeva se v Šembije in se usmeriva proti SZ. Prebijeva se preko številnih pašnih ograj in skozi gosto grmovje.


In kmalu se znajdeva na prostranih travnatih pobočjih Bezgovice (738m). Vidljivost ni odlična, a razgledi so prelepi na vse strani. 


Najino zagledanost pritegnejo konji in čreda jelenov, kateri se konji spoštljivo umaknejo.


Vijugava med osamelci, občudujeva razglede  in se dvigneva na vrh Vrh (777m).

Veter in sonce preženeta oblačnost in meglo in pokaže se Snežnik in bližnji vrhovi v lepi beli obleki.


Slikovita pot po robu naju pripelje na Gradišče (Čepan), 791m.




Pot preide v gozd in se začne spuščati do križa in razgledne točke s klopco, s katere se vidi morje in Učko.


V senci so na poti prave zimske razmere.


Zasneženi kolovoz naju pripelje do cerkvice Sv. Martina.

Nadaljujeva kar po robu in ob žičnati ograji doseževa najprej oddajnik in nato vrh Šilentabor, 751m  nad istoimensko vasjo. Na nekem zemljevidu najdem tudi drugo poimenovanje za vrh: Na Solnah. 


Odprejo se pogledi proti Vremščici, Nanosu, Dolomitom....

V zavetju na klopci pod vrhom dolgo posediva. Vračava se skozi vas in pod cerkvijo. 


Snežnik se je medtem že povsem otresel meglic.


Poti slediva do razpotja pred križem, zavijeva navzdol in ostro levo. Po stari italijanski cesti pod robom se vračava proti vasi Podtabor.


Kar dolgo hodiva skozi gosto zaraščen gozd nad in pod nama, nato pa se cesta povsem približa robu.



naju popelje skozi izklesan tunel


in pripelje pod prekrasno barvito Podtaborsko steno.



Na kraju stene so vidni ostanki gradu Tabor.

Strma stezica naju tik pod stenami pripelje na izhodišče najine današnje poti.

Na robu v poznih sončnih žarkih še posediva, da se lepi vtisi današnje poti še bolj vtisnejo v spomin.





Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...