ponedeljek, 28. marec 2022

Utrinki z Dolenjske

Za spremembo in še kakšen razlog bi se našel, se na izlet odpraviva z vlakom. Nedaleč od doma je železniško postajališče, ki naju brez prestopanja lahko odpelje v dve smeri: proti Novemu mestu in proti Kočevju. Stopiva na prvi vlak, ki pripelje in odpeljeva se v Novo mesto. Dan je lep, brez vetra, sonce toplo. Ravno pravšen za lahkoten spehod po starem mestnem jedru in po Župančičevem sprehajališču ob reki Krki.













Pri povratku domov pa se malce zaplete. Tistega vlaka, ki sva ga čakala, ni, do naslednjega pa je še kar veliko časa. Usedeva se na avtobus do Ivančne Groice in se tam sprehodiva skozi center in do cerkve sv. Jožefa. Že pogled na mogočne orgle zbudi občiutek spoštovanja.

Naslednji potep z vlakom pa že načrtujeva. Zapeljeva se do železniške postaje Mirna peč. Korakava po cesti v smeri proti Trebnjemu in najdeva oznake pešpoti, ki naju ob vodotoku po travnikih pripelje do drugega izvira reke Temenice.





Ob poti se skriva srnica, ki naju plašno in nepremično opazuje.

Venčkov studenec, eden od stranskih izvirov Temenice.

Znamenje ob poti.

Po dežju voda prijetno zveni, buči, napolni strugo, se razlije izven nje.


Zijalo, drugi izvir reke Temenice.


V ozadju je votlina in ob močnem deževju voda bruha skozi odprtino.




Nadaljujeva po desni strani reke.



Ozka potka nama razkrije nadaljevanje poti.

Strmo navzgor po poti do ceste in po njej do razgleda na gričku, na katerem je cerkvica sv. Ane.









Sedaj pa le še najdeva pot navzdol in do železniške postaje. Sva toliko prehitra, da si lahko ogledava šolo Toneta Pavčka in toliko prepočasna, da za muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka in še marsikaj v bližnji okolici ni več časa. Hitiva na vlak, ki odpelje po voznem redu.



V tretje gre rado, a to pot greva z avtom. Nedelja je, povezave z vlakom neugodne, želeni cilji oddaljeni. Zapeljeva se v Bučko.

Parkirava pri cerkvi sv. Martina, se spustiva mimo cerkve sv. Matije po Mlinarjevi poti.




Ob potoku so včasih peli mlini, devet jih je bilo.

Sedaj na njih spominjajo le še podobe, slike, ruševine.







Do tod slediva poti, mestoma iščeva oznake. Od tod se vzpneva čez pašnik in se izogneva kmetije, od koder slišiva pasji lajež. V nadlajevanju poti ne najdeva in se vrneva po svoje do obeh cerkva in avta.

V bližini je Zagrad, kjer je največji zeliščarski center JV Slovenije. Obhodiva ga po energijski poti Herbalium in si ogledava muzej na prostem.







Vračava se skozi vas, mimo kamnoseka, ki je na razglednem mestu izklesal prave mojstrovine.




Že je dolg dan za nama, a na poti domov naju zapeljejo še kažipoti za Klevevž, naravno toplico blizu Šmarjeških toplic.


Voda v malem ograjenem bazenu ima vselej 21 do 25 stopinj.

Prav prisrčno.

Mimo pa buči Radulja.

Narediva krožen sprehod, a na ogled zveneče skale, ostankov gradu in jam v njegovi bližini se še vrneva.

nedelja, 27. marec 2022

Od cerkve do cerkve

Škofjeloško hribovje mi je malo poznano in že nekaj časa imam namen, da ga bolje spoznam. Okoliščine so takšne, da bo sedaj ravno pravi čas za spoznavanje. Izberem kar prvi greben zahodno od Polhograjcev. Ta pridni začnejo to pot že v Puštalu, midva pa se zapeljeva do sv. Andreja.


Takoj naju pozdravi preproga žafranov, krasni razgledi in klopca za cerkvijo, na kateri kar nekaj časa posediva.


Končno se le odpraviva po nedvoumno označenem kolovozu.



Razgledi se širijo, preproge žafranov so vedno večje, bolj goste, slikovite.



Pred nama je na vzpetini že današnji cilj. Vsaj tako misliva, ko se začneva vzpenjati.



Sv. Ožbolt, 859m. Širni razgledi se s škofjeloške strani razširijo še na polhograjce. Okrog je polno zapeljivih klopc, ki nama ponudijo počitek, okrepčilo, uživanje, razmislek... A tam izza dreves na levi kuka mala bela cerkvica in do nje  bi lahko prišla po zapeljivo osončenih in razcvetenih travnikih, pobočjih, grebenčkih... Nič se ne sprašujeva, le nadaljujeva, časa je še dovolj.






Malo po svoje in nekaj po označenih poteh prispeva sprva do kapelice in po kratkem vzponu do cerkve sv. Jedrti. Odpirajo se tudi razgledi na kamniške.





Tu ni klopc, je pa obzidje ravno pripravno za počitek, sončenje, meditiranje... A ura teče in povratek sva si zamislila krožno, le pot je treba še najti. Malo se loviva, saj se pred nama odpirajo nove grape, vodotoki, potem pa le najdeva pot po lepih travnikih nazaj do sv. Ožbolta.




Še pozdrav kamniškim in spust po poti vzpona do izhodišča. 


Pri spustu sem zelo počasna, noga je utrujena. Ves čas se sprašujem ali je bilo pametno. Verjetno ne, a bilo je tako lepo, da se temu in takim potepanjem preprosto ne morem upreti.




 



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...