torek, 1. november 2022

Banjška planota in Tarbijske planine

Vreme kar kliče v visokogorje, a drugi razlogi so, ki naju zadržijo v dolini. Da pa povsem brez gori doli ne bi bila, si belim glavo, v katero smer se večina počitnic željnih ne bo napotila, pa da ni predaleč in še kaj podobnega. Spomnim se na redke, a navdušenja polne opise Banjške planote. Pogled na zemljevid odkrije še druge kraje v bližini, ki utegnejo biti zanimivi.

Prvi dan se nagiba že k večeru, ko se pripeljeva na Banjško planoto. Da pretegneva noge, iz vasi Bate zakoračiva proti Sv. Lovrencu. Zanimiva pot, speljana med kamnitimi pragovi, naju pripelje na razgleden vrh.




Že s planote pred vrhom izjemni razgledi na Julijce, z vrha pa še na morje.


Naslednji dan po vrhovih Banjške planota narediva cel krog. Vzhod sonca pričakam na vrhu Kamerač, 768m.



Celodnevno turo začneva iz vasi Lohke po kolovozu, iščeva prehode na zaraslem slemenu in osvojiva Sleme, 800m. 






Po pašnikih, travnikih, planjavah se spuščava in vzpenjava in občudujeva razglede vsenaokrog. Najprej na Kuk, 788m in naprej ob pašnih ograjah in skozi gozdič, zadnji del strmo navkreber, na Zgorelec, 876m.








Zaslužena malica in počitek na vročem soncu. Nato strmo proti SV in po lepih gozdnih potkah, gori doli in na koncu strmo navzgor na skalni osamelec Vetrnik, 903 m. (op.: ime vrha je napisano na kažipotih in na vpisni knjižici v skrinjici na vrhu. Na mojem zemljevidu je napisano ime Berbirk, 859m?)





Spet strm spust v zaselek Podlešče in po cestah in travnikih do izhodišča.

Naslednji dan se spustiva proti Z v Kanal in malo nad njim poiščeva Park Pečno. Sprehodiva se po njegovih potkah in se čudiva zavzetosti posameznikov, da spremenijo zapuščen graben v slikovit park.







Pot naju vodi naprej po ozki in strmi cesti v vas Lig. Obiščeva Marijino Celje. Ne gre brez posedanja in meditiranja.




Po cesti strmo navzdol v dolino reke Idrija in skozi slikovite vasi v Spodnji Tarbij. Vsenaokrog kostanji, nekaj jih tudi pobereva. Napotiva se čez planine do Sv. Ivana.





Nadaljujeva ob robu do Kamence in delno krožni poti nazaj do izhodišča.





Naslednji dan se usmeriva proti morju in na poti obiščeva veličastno svetišče na Stari Gori (Castelmonte).








Spet se razgledujeva, posedava in nikamor se nama ne mudi. Potem se le odpraviva do morja. Najbližja nama je Ribiška vas, Villagio del Pescatore. 



Sprehodiva se ob morju in po vasi in čas, namenjen potepu, se izteče.

nedelja, 16. oktober 2022

Križevnik

Jesen v naših gorah je nekaj neopisljivo lepega in dragocenega. Naužila sva se zlata, ki je bil vsenaokrog, proti nebu, pod nogami, v zraku...




in razkošnih razgledov v idealnem vremenu. 




Ne prav zgodaj s planine Ravne začneva po označeni poti.


od katere se kmalu odcepi neoznačena pot na planino Polšak. 


Posediva in uživava, a številni planinci, ki prihajajo, naju vzpodbudijo k nadaljevanju poti. Za krajši čas pot postane strma, a se kmalu spet položi in spretno med ruševjem odvijuga na vrh Križevnika.



Tudi tam posediva, pa morava kmalu prepustiti prostor planincem, ki prihajajo za nama. Sestopiva do sedla in nadaljujeva pot po razglednem grebenu. Od tod naprej pa le še redko srečava planince.




Še poslednji vzpon po melišču in stopiva na razgledni vrh Velike Zelenice, 2114 m.

Tod pa že gospodari veter in pred njim se skrijeva med ruševje na malico in počitek. Kmalu se napotiva naprej proti Velikemu vrhu, 2110 m.

Pričaka naju v samoti in tihoti.


Poiščeva sestopno stezo, ki pelje proti Molički planini. Ko doseževa vznožje Velikega vrha, se usmeriva nazaj proti planini Ravne. Sence so dolge, ne smeva se več obirati.




Na planino se vrneva, ko se sonce že spravi spat.

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...