Ko ne vem, kam drugam, v Istro se podam. No, ni povsem res, res pa je, da kljub temu, da sem jo že večkrat obiskala tako s kolesom kot peš, še vedno najdem nove zanimivosti in poti. Veliko poti mi je zelo ljubih in jih rada obiščem večkrat. Včasih prav zahrepenim po njih.
Tam nekje pod Učko me že dalj časa vabi na ogled "pijana pruga". To je le kratek odsek proge, ki se je zaradi posedanja terena zvila kolikor se tračnice lahko zvijejo. Parkiram pod vasjo Zagrad in ko dosežem progo, se odprejo krasni razgledi na Boljunsko polje.
Cveti sivka, akacija, ruj... vonjave so opojne, za oči pravo razvajanje...
Do zanimivega odseka "pijane proge" pridem (pre)hitro.
Nadaljujem sprehod naprej, zavijem s proge na cesto in se povzpnem do cerkve Sv. Kirina. Ob poti ugledam nenavadne orhideje.
Jadranska kozonoška. Ena največjih evropskih orhidej, ki lahko doseže višino do enega metra. Njeni cvetovi imajo značilne dolge, zavite medne ustne, kar ji daje edinstven videz. Spoznala sem jo na Stezi orhidej v Strahinjščici
https://gorajemojdom.blogspot.com/2025/04/hrvasko-zagorje-kostelsko-pogorje-in.html, a le na informativni tabli. Takrat je bilo prezgodaj za njeno cvetenje. Cerkev je na izjemno lepem razglednem mestu, hitim proti njej in skoraj stopim na kačo, ki se sonči pred njo. Dolga, lepa, rjava, a tako hitro odvijuga v grmovje, da je ne uspem fotografirati.
Nazajgrede sem na pot bolj pozorna, vidim še mnogo velikih orhidej, veliko lepih pogledov, a plazilca le še enega.
Poiščem začetek Jadrankinog puta, ki naj bi me pripeljala na Brgud, enega od vrhov na Učki, pa je povsem zaraščena. Tako imam še ves popoldan čas in zapeljem se v vas Gračišće, ki sem jo gledala preko polja s proge. Vas je znana po svoji kulturni dediščini, njene ulice so polne zgodovinskih stavb.
Pripravljajo se na slavje in cerkev sv. Vida, Modesta in Krescencija je lepo okrašena.
Po ogledu vasi poiščem začetek poti sv. Šimuna. Potopim se v vonjave cvetočih dreves in sivke.
Pot gre navzdol, v prvem delu ni prijetna za hodit. Dospem do cerkve sv. Šimuna, jo obkrožim in veselo me pozdravijo moje znanke iz Zagorja, orhideje.
Nadaljujem s spustom, razgledi sežejo tja do Učke.
Spust se kar vleče, sem ter tja ugledam kakšno orhidejo, slišim pa že šumljanje vode. Prav razveselim se ga, saj to pomeni, da slap bo. In je, v vsej svoji lepoti, od zgoraj in spodaj in od strani. Slap Sopot.
Kar dolgo posedim na tem kraju. Potem pa nadaljujem čez lepo urejen prostor za piknike. Vzpon krožno nazaj poteka po dokaj strmi asfaltni cesti, a ni mi žal, da sem se odločila za krožno pot. Vseskozi me razveseljujejo slikovite orhideje, ki rastejo kar tam, ob cesti😃
Mestoma se prikaže vasica, kamor moram prispeti.
A preden pridem do nje, se odcepim na gozdno pot skozi cvetoč gozd akacij.
Na vrhu lahko le še pomaham soncu v slovo.