nedelja, 20. april 2025

Hrvaško Zagorje: Kostelsko pogorje in Strahinjščica

Hrvaško Zagorje je gričevnat svet na SZ Hrvaške. Tako kot valovijo vzpetinice, valovijo tudi ceste in pešpoti. Na mnoge od njih vodijo lepe pohodne poti, ki znajo biti tudi strme. Pogosto so na vrhovih kapele, cerkve, svetišča, gradovi...in razgledi.V pomladnem času je barva listja posebej sveža in živahna in vonjave opojne. V nekajdnevnem potepu obiščem nekaj gričevnatih skupin, nekaj mest in vasi, se naužijem barv in zvokov pomladi.

Mimo lepih razglednikov Vinagora in Veliki Tabor se zapeljem do centra Pregrada. Verniki se že zgrinjajo proti cerkvi Marijinega vnebovzetja.


Za cerkvijo poiščem kažipot in začne se križev pot😊

Ravno prav se ogrejem, ko prispem do planinskega doma, kjer je tudi staro svetišče gospe Kunagorske in strelišče😕
Okolica je lepo urejena, 
od doma se odpira lep razgled na mesto.

Nadaljujem za oznakami po deloma zaraščenem kolovozu, ki me pripelje do kamnoloma. Na razgledni rob ne morem, dostop je zaprt. Tu je Kunagora, visoka 455m. Spustim se do ceste, naredim po njej ovinek ali dva in sledim lepo označeni poti, proti Kunagori😀

Malo pred vrhom je gobarska koča, na vrhu Kunagora, 522m, le leseni štor in vpisna skrinjica.
Ni razgledov, senčno je, kar nadaljujem po nemarkirani poti (tako piše na kažipotu), ki pa je ves čas lepo markirana. Dolgo navzdol po mehki podlagi gostega gozda. V zaselku treh hiš z domačinom spregovorim nekaj besed in napoti me kar čez njive v gozd. Nadaljujem nad vinogradi, mimo Gajškove kleti, kjer preberem napis


Pridem do makadamske ceste in v 10min sem med ruševinami. Kostelgrad, 400m.

Skozi okno se vidi Donačka gora, mimo njega še Boč.

Prijazno me povabi klopca med obzidjem, kjer se okrepčam in razmišljam o tem in onem. Tudi o nadaljevanju današnjega dne. Spustim se do poti, ki sprva zgleda zaraščena, nato pa me skozi tihotni gozd, 


manj in bolj strmo pripelje na pot, po kateri sem hodila proti vrhu. Po znani poti se mimo planinskega doma spustim v Pregrado. Pred cerkvijo je živahno, odmeva svečana glasba, ljudje se družijo, nasmejanih obrazov uživajo v druženju in lepoti dneva. Ogovorijo tudi mene in z njimi postojim in se nasmejim tudi sama. 

Prezračim avto in se odpeljem naprej ... proti Strahinjščici. Že ime je lepo, vabljivo, sicer pa povezuje Kostelsko gričevje z Ivanščico. V vasi Radoboj poiščem pot proti planinskemu domu. Je povsem obnovljen, a zaprt.

Ker sem danes že kar nekaj prehodila, se odločim za pohod po stezi orhidej. Do njenega začetka se vzpnem po kolovozu v smeri Poljane.


Poljane so lepi travniki na pobočjih Strahinjščice, kjer naj bi cvetele orhideje. Na prvi pogled nikjer nobene cvetlice, samo zelenje. Kar malo sem razočarana, a ko naredim nekaj korakov navzgor, na bolj osončen predel, kar zavriskam. Zagledam eno in še eno in še dve, različni in nato.... ooooh kako lepo😀

Pazljivo izberem prostorček na travniku, se usedem in uživam v odlični družbi cvetja, ptičjega petja in razgledov. Kakšne radosti mi pripravi narava! Ne mislim na čas, tudi na nič drugega, preprosto sem tukaj in zdaj! Pa to moje radovanje zmoti štirikolesnik, ki se podi po spodnjem kolovozu, da se slednjič le odpravim s cvetočih poljan. Nadaljujem s hojo po stezi, kmalu zamre zvok motorja in ga nadomesti zvok vetra, ki v vsaki krošnji zveni drugače.


Ob stezi so informativne table na posameznih točkah, ki se nanašajo na cvetje, gobe, grobove.... Jaz pa hodim po gozdni poti, posuti z listjem belega cvetja kot pot mlade neveste z rižem.



Skočim k vsaki cvetlici in jo "prepoznam" za orhidejo😁

Preko lepih travnikov grem še na podaljšek steze. Pot, obraščena z orhidejami, me pripelje do cerkve sv. Jakova na prelepem razglednem kraju.

Na odprtem močno piha in se ne zadržujem dolgo. Vrnem se nazaj na prelepe livade, kjer zaman iščem največjo med orhidejami. Jadranska kozonoška zraste tudi do 1 m visoko.


Čez livade občudujem razglede in le težko najdem nadaljevanje poti. Razgledi pa so lepi😊
Oba vrhova Strahinjščice, Sekolje, 738m in Sušec, 846,m, vabita, a bosta morala počakati na moj obisk kdaj drugič.

Najdem nadaljevanje poti, ki me po ozkem robu ob odsekanih stenah na eni in strmem pobočju na drugi strani mimo lovskega doma pripelje do ceste. Po cesti sestopim v vas in premorem še toliko moči in časa, da si jo ogledam.

Pomaham sv. Jakovu in rožicam na vaškem travniku ter zaključim dan prijetno utrujena😃









Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...