četrtek, 30. oktober 2025

Na vzhodu bo sončno: dvorec Herberstein

Dnevi okrog 1. novembra imajo resnoben značaj, če se temu pridruži slabo vreme, znabiti počutje turobno. Zato spremljam vremensko napoved, ki proti vzhodu obeta nekaj sonca. Pri nas obetajo vse bolj oblačno in deževno, na vzhodu vedno več sonca. Odločim se skoraj v trenutku, zemljevide imam, lepe poti v tistem koncu sem že prehodila. Proti SV vozim še v dežju, tam nekje za Mariborom me pričaka čudovit sončni zahod. Ujamem nekaj čudovitih sončnih dni in prehodim nove poti. Izmenjam nekaj svetlih misli z bližnjimi, ki so vselej z menoj na mojih poteh. 

Začnem v kraju Sv. Štefan v Rožni dolini, kjer v zgodnjem jutru odkrijem rožni vrt.

Rožni grmi so vzorno označeni, a lepoto v tem letnem času vrtu prispevajo jesensko obarvana drevesa.


Bo treba priti maja, ko je vrt v polnem cvetju, me prijazno ogovori mimoidoči.😊Sprehodim se po preostalem delu kraja in nadaljujem proti dvorcu Heberstein. Vrata dvorca še niso odprta in v smeh me spravijo svizci s svojim šaljivim obnašanjem in oglašanjem.


Pod vsakim drevesom, grmom ali pred luknjo je kakšen, ki se ne more odločiti ali bi se igral ali zbežal.

Ko se odprejo vrata, posije še sonce in občutek je kot bi stopila v raj.


No ja ali pa morda v pravljico.



Nebo se povsem zjasni, postane toplo, okrog mene je vse tako čudovito barvito.


Ob pogledih na jesensko obarvane krošnje dreves pridem do stavbe, v kateri je urejen muzej kmečkega orodja.

Razstavljena so številna lepo ohranjena orodja, ki so jih na posestvu uporabljali. Prikazano je tudi delo v črni kuhinji in za statvami.

Sprehodim se naprej do vhoda v dvorec.




Pokukam na vsako dvorišče, za vsa odklenjena vrata, na vsak balkon, tudi v kapelo. Notranjost dvorca bi si lahko ogledala le ob predhodni prijavi. 

A saj je čudovit dan in se podam na sprehod po soteski, ki obkroža grad in si grad ogledam še od spodaj.






Čudovite barve me pospremijo na poti navzgor in znajdem se  


sredi živalskega vrta. Ves grajski hrib je urejen v živalski vrt in izjemno lepo sprehajališče z razgledi, razglednim stolpom in seveda tudi okrepčevalnicami.



Vse kletke so urejene nevsiljivo z upoštevanjem naravnih danosti, velikokrat sploh ne opazim, kar bi morala videti 😀




Občudujem barvo, prisluhnem naravi, prehodim sleherno potko in spet se znajdem blizu dvorca, kjer je urejen rožni vrt ali kot ga imenujejo vrt temperamentov. V zavetju nekatere vrtnice še prečudovito cveto.

V spodnjem delu živalskega vrta se nahajajo živali, ki jih že zaradi njihove velikosti moram opaziti.







Ko zlezem v tunel in me skozi okno opazujejo štirje volkovi, pa mi kri v žilah skoraj zaledeni.

Raje sem na prostem, pod svobodnim soncem in med barvitim drevjem.



Iz zamaknjenosti me zbudijo pelikani, ki se močno in grdo oglašajo.

Sprehodim se še mimo nekaj opic in mačk.

Do izhoda me pospremi barvit drevored in nekaj misli.




Ker je dneva še nekaj, se sprehodim po vasi Saint Johann bei Herbersteinu.

Na griču je ženski samostan, za vrati samostanski vinogradi, 

za samostanom labirint.

Sprehodim se skozi vas 


in oznake me zapeljejo na križev pot, ki se vzpenja navkreber. Iz gozda izstopim na čudovito razgledno mesto, kjer je Hl. Grab.

Vlada čudovit mir, posedim na klopci in ga užijem. Pozabim slikati😀. A kar naenkrat z vseh strani pride več obiskovalcev. Krožno se spustim nazaj v vas in do avta ter se odpeljem na izhodišče jutrišnje ture, Saint Kathrein am Hauenstein. Noč je že, ko se vzpnem po še enem križevem potu😉 na najvišjo točko vasi.

Malo pod njo je muzej Petra Roseggerja, avstrijskega pesnika in pisatelja, rojenega v gorah nad to vasjo. Bil je 3x nominiranec za Nobelovo nagrado, a je nikoli ni dobil. . Muzej je že zaprt in zaključim svoj dan raziskovanj😌.












nedelja, 28. september 2025

S kolesom čez hribe in doline v Brkine

V notranjosti obetajo oblačno in megleno vreme, na obali burjo. Tam nekje vmes bi morda našla košček modrega neba in prijazne temperature. Parkiram v Divači, vsi mimoidoči so v bundah in vem, da to ne bo taprava. Spomnim se pohajkovanja po Mitskem parku Rodik,

ko sem se tja pred časom zatekla pred burjo. Zapeljem se na ŽP Rodik in na sončku je prav prijetno. Stari del vasice je stisnjen pod hrib Ajdovščina, 804m, kjer je ohranjena ena najstarejših antičnih višinskih postojank in kjer čez kamniti prag vstopimo v mitski svet. Jaz pa to pot zajaham kolo in se zapeljem "zgolj" po ulicah starega dela vasice do cerkve Sv. Trojice


in mimo nje v naslednjo vas Slope. Zavestno se ne upeham v strmi klanec, ki bi me pripeljal do skrite  cerkve Sv. Križa in se raje prepustim lepemu spustu preko travnikov do vasi Tublje. Skoznjo najdem prehod, da se izognem glavni cesti in že se vzpenjam proti Brezovici.


Prijazno urejena počivališča vabijo k razgledu in počitku, jaz pa se ustavim šele pri cerkvi Sv. Jurija, kjer je imeniten razgled na vas Brezovica.


Vas je vmeščena v zavetje okoliških hribov in ima povsem svojstveno klimo. Mene že po kratkem postanku prične hladiti in nadaljujem z vzponom skozi Gradišico v Artviže. Cesta je prijazno speljana tudi za kolesarje, vedno bolj razgledna, s tem pa vedno bolj izpostavljena vetru😛. A ob razgledih na bogato obložene jablane in kostanje

hitro napredujem in 

se ustavim šele pri Sv. Socerbu nad vasjo.

Zelo razgledna točka ponudi lepe poglede na vse strani neba😀.

Mene veter preganja naprej, a me zapeljejo debeli kostanji v zavetju.


Naddalje se prepustim lepemu in dolgemu spustu, ki ga prekinem za ogled vasic Ostrovica, Misliče in Vatovlje, kjer postojim in se pogrejem ob cerkvi sv. Jurija.


Cesta gre še kar navzdol in skozi Vareje sem hitro v vasi Barka. Vas je zatrpana z osebnimi avtomobili, glas o dobri gostilni se je razširil daleč naokrog. Še kolesa ne morem nikamor nasloniti in na drugi strani vasi poiščem makadamsko cesto, ki me v spustu skozi gozd pripelje v lepo vas Zavrhek.


Zavijem na glavno cesto proti Matavunu in hitim kolikor (še) zmorem😅, da se čimprej spet odcepim na makadamsko cesto, ki me v lepem vzponu in spustu pripelje v Dane pri Divači.

Odpre se pogled na Nanos.

Jaz pa le še skozi Pared in Kačiče in

že sem spet v Rodiku.

Tudi za ponedeljek je napovedano lepo in suho vreme. Kar nadaljujem z raziskovanjem Brkinov. Začnem v vasi Pregarje in si ogledam središče



ter ogrejem kolena. Že takoj me čaka vzpon do cerkve Sv.Trojice na slemenu.


Slemenska cesta je zelo razgledna, kolo kar samo teče, jaz le uživam. Mimo Gabrka v Rjavče in v Tatre. Nizajo se kapelice, cerkvice, cerkve in razkošje razgledov.




Tik preden se cesta prevesi kar strmo navzdol, še ujamem pogled na cerkev Sv. Marije Magdalene v Kozjanah.

Strm spust in že sem prav tam.

Nadaljujem po makadamski cesti, ki se spušča, spušča in spušča prav do reke Reke. Tam obrnem na asfalt in se začnem počasi vzpenjati proti vasi Suhorje. Na začetku vasi posedim pri kapelici pod lipo in odpočijem roke.


Zapeljem se skozi vas

mimo cerkve sv. Miklavža

in spet sem na makadamu. A vožnja je prijetna, vzpon je prijazen... in kostanji so polni in zreli😉.

Ko prikolesarim do pomnika strmoglavljenemu pilotu, 

se spet lahko razgledujem. Kapelica, sadovnjaki in bajer, na katerem ujamem nekaj prelepih lokvanjev, napovedujejo naslednjo vas - Ostrožno Brdo.



Bajer, drevesa, klopce vabijo k počitku.

Še vedno sem na makadamu, a tudi sicer bi ob teh prelepih razgledih vozila počasi.



In kar prehitro sem na izhodišču današnje prelepe kolesarske ture😊.




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...