torek, 11. november 2025

Balkoni Furlanije in Julijske krajine: Valvasone in Villa Manin

Željo po ogledu razstave impresionistov združim s krajšim potepom po Furlaniji Julijski krajini. Obiščem Tolmezo in vzpetine nad njo, dva prekrasna, še v zlato odeta vrhova Karnijskih Alp, naredim krožno pot po palčkovem gozdu in najdem slap Sflunc ter se sprehodim po San Daniele del Friuli, očarljivem srednjeveškem mestecu na griču. Vsepovsod najdem lepe razglednike, prave "balkone", kjer lahko uživam v širnih in raznolikih, barvitih razgledih.

Ker se razstava odpre šele ob 9ih, se zadnji dan mojega potepa najprej sprehodim po Valvasone, še enem od številnih srednjeveških mest. Je celo na listi 10 najlepših v tej pokrajini.


Ogledam si grad in več cerkva, poiščem še nekaj "podrobnosti"😉, ki povdarijo slikovitost mesta










Nadaljujem v Villo Manin, ki je medtem že odprla vrata za obiskovalce. 

Ostanem brez besed ob razsežnosti, urejenosti in spokojnosti celotnega področja. Najprvo obhodim vse zunanje stavbe, ki pripadajo vili. Zgrajena je bila v 15. in 16.stoletju in je bila letna rezidenca zadnjega beneškega doža. Kratek čas je tu prebival tudi Napoleon Bonaparte. V njej so potekala zgodovinska srečanja in dogodki.





Dandanes se v vili vrstijo številni dogodki. Villa Manin – Mostre – Eventi – Musica. Poslikave na pročelju me popeljejo do vhoda v dvoriščno krilo, 




v katerem je v 3 nadstropjih zbranih 130 slik iz 42 muzejev slikarjev impresionistov. Zanimanje za razstavo je veliko, kljub delovnemu dnevu je že kar nekaj obiskovalcev. A vzdušje v prostorih je tihotno, svečano in zelo spoštljivo tako do umetniških del kot do vsakega posameznika. Sprehajam se od slike do slike, prostore prehodim večkrat in si ogledujem stvaritve mojstrov impresionizma. Njihovo dojemanje narave in ostalega sveta naredi svojevrstno vzdušje. Pijana od ogledanih lepot se po zaključenem ogledu sprehodim po naravi okrog vile. Ogled notranjosti vile preložim na prihodnji obisk, saj preveč lepote ne morem predelati naenkrat😊.

Dan zaključim s sprehodom ob morju. Marano Lagunare mi je že precej znano mestece, a še vedno najdem neodkrite kotičke. To pot v opazovalnici lagune spremljam zbiranje ptic pred sončnim zahodom.







In dočakam tam tudi sončni zahod.





nedelja, 9. november 2025

Balkoni Furlanije Julijske krajine - Pinzano, Sflunc in San Daniele di Friuli

 Iz Cavazzo Carnica se usmerim proti želeni Villi Manin, a ne gre kar naravnost😉. Toliko lepih in zanimivih krajev je ob poti. Ustavim se v Pinzano al Tagliamento in se sprehodim po prijetni vasici.






Vzpnem se na grič nad vasico, na katerem so ostanki gradu. Zavrtim se naokrog in se razgledujem. Številni vrhovi Karnijskih Alp do široke struge Tilmenta so na ogled.




Sledim kažipotu, ki me popelje na krožno pot. Hodim po lepi gozdni poti, pod nogami mi šumi kostanjevo listje. Ob poti je na tleh veja z napisom, ki mi obeta družbo palčkov.

Pozorno opazujem vsenaokrog in prav kmalu dobim družbo.

Gori doli me vodi pot, čez potok in naposled do lepega slapa, ki ga slišim od daleč. Slap Sflunc.

Nadaljjujem skozi prehod v skali, kjer me pozdravijo angelčki😊


Spuščam in vzpenjam se po naravnih stopnicah in dospem do razvalin cerkve.

V nadaljevanju se dvignem do vasi. Spet imam družbo.

Nadaljujem nad vasjo, toplo je, vroče mestoma. Usmeri me kažipot, ki bi ga morala vzeti s seboj😊

Spuščam se globoko, pot preide v senco, ob njej naj bi bila še dva slapova, vendar ju zavoljo zaraščenosti ne vidim. Slišim pa tudi ne. Pot nadaljujem mimo razvalin druge cerkvice in slednjič prispem nazaj v vas.


Nadaljujem z avtom in se ustavim že v naslednji vasi Ragogna. Ogledam si grad Ragogna, ki je bil zgrajen že v 6.stoletju in nedavno obnovljen. Notranjost gradu je odprta le ob vikendih, obisk je brezplačen, znotraj obzidja se lahko sprehodimo vselej. Razgledi so, tako kot vsakič doslej, širni. Male vasice, stisnjene pod Mt. Pala, številni vrhovi in široka delta reke Tilment.





Obisk istoimenskega hriba nad vasjo, ki se vzpne do 520m in po katerem poteka pot miru, jezera, muzeja vojne in še kaj.... odložim do prihodnjič. Odpeljem se novemu razgledniku ob poti. San Daniele del Friuli. Mestece je stisnjeno na vzpetini nad beneško nižino, a dobrega razglednika ne najdem. Sprehodim se od najvišje do najnižje točke starega dela mesta.



Obiščem številne cerkve, v eni tudi posedim in prisluhnem orgelskim pesmim.






Sprehajam se po ozkih ulicah in opazujem poslikave na pročeljih.







Na dvorišču neke hiše najdem drevo, ki sredi mesta zažari kot sonce.

In slednjič z dvorišča stavbe, v kateri je mestna bolnišnica, opazujem sončni zahod.

Ožarjene so tudi gore tam nekje v daljavi.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...