nedelja, 7. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Artegna, Mt. Faeit in Gemona

Spet se odpravim na pot, spet v Benečijo. Kar domače se že počutim. Prvi dan si ogledam Čedad in Tarcento in si pretegnem noge na prijetni krožni poti z eno cerkvijo in dvema gradovoma in čudovitim razgledom.

Današnji, drugi dan začnem svoje potepanje v vasi Artegna. Obkrožim grič Svetega Martina in občudujem razglede na bližnje hribe in grad Savorgnan.




Pot mi popestrijo tudi živalske podobe iz naravnega gradiva.

Prav do gradu ne morem, saj so ga ravnokar prenovili in urejajo še okolico. Sestopim do mestnega središča in na drugi strani poiščem pot na Mt.Faeit. Hitro se dvignem nad vasico, vas se manjša, razgledi se širijo.



Pot me pelje čez travnat svet in mimo hiš ter zavije v gozd. Mestoma strma pot je bogato prekrita z odpadlim listjem. V pričakovanju razgledov hitim in hitro dosežem vrh. Razgledi so veličastni in sežejo do morja in Dolomitov.



Časa imam še na pretek in ne zavijem po krožni poti navzdol. Po lepem robu in nekaj gozdnih odsekih se sprehodim do naslednjega vrha Mt. Campeon, 759m. Tudi tu razgledi ne zaostajajo, le nebo se je zmerno pooblačilo. Pot nadaljujem strmo navzdol in strmina se unese šele, ko pridem do zanimivega nasada Roccolo di Pre Checo.



Spet strmo navzdol in pri stiku poti s cesto še en tovrsten nasad, Roccolo dal Puestin.

Kasneje na internetu preberem, da so tovrstni nasadi namenjeni za lov ptic v mreže. Če bi vedela, se ne bi tako sproščeno sprehajala skoznje😕 . Le nekaj korakov naredim po cesti in me zvabi smerokaz spet strmo v hrib, namesto da bi nadaljevala s spustom. Obljubljene cerkvice sicer ne najdem, sprehodim pa se čez razgledno planino.

Sestopna pot s planine ponudi počitek za utrujene, 

jaz pa pravzaprav ne vem, koliko poti me še čaka. Kar naprej me nekaj odpelje z načrtovane😀. Sprva hodim po široki mulatjeri in si že mislim, da jo bom kar preveč udobno primahala nazaj na izhodišče. Grem mimo izvira Des Aganes

in široka pot se konča v labirintu nad gostilno.

Potka je speljana med zeliščnimi grmovnicami, ki pa v tem času niso preveč bujne. Končno se usedem in si privoščim okrepčilo iz nahrbtnika. V gostilno me ne potege, imajo pa teraso lepo okrašeno s cvetjem in drevesa z živopisanimi trakovi.


Pod gostilno bi morala stopiti na pot, ki pa je zagrajena in v ogradi se sprehaja črn žrebec, ki ne izgleda nič prijazno.

Grem en del po cesti in zavijem čez travnike na drugi strani potoka, da ujamem pot. Komaj najdem njen začetek, izgleda precej neobljudeno. Je pa zanimiva😉. Kar kmalu se moram pretihotapiti čez zaprt mostič.


Nadaljujem ob potoku in občasno se mi zazdi, da bom kmalu v potoku. A obračati se mi sedaj res ne da in čas me že lovi. Gori na vrhu ga je bilo kar preveč, sedaj pa tako hitro teče.😊 Ko dosežem naslednji mostič, postane pot bolj utrjena, a se strašansko vleče. 

Gori, doli pa spet in še malo naokoli. Svet je vodnat in pot to upošteva. A vselej najdem kaj, da ujamem v objektiv.



Čez čas se pot spremeni v gozdno cesto, nato zavije le še kratko skozi gozd in se izteče pri pralnici perila iz leta 1911, ki je bila obnovljena ob svoji stoletnici. 

Ob pralnici je urejen tudi prijeten kotiček za počitek.

Krog je sklenjen. Le še kratko čez travnike in naselje in sem na izhodišču. V Gemono del Friuli se pripeljem ravno, ko prižigajo luči in sonce barva obzorje s poslednjimi žarki.

Gemona ima zanimivo lego, vgnezdena je med Cuarnan in Cjampon, dva visoka hriba. Stavbe so zlezle že visoko v sedlo med njima. 

Katedrala je stisnjena pod S steno Cuarnana.

Povzpnem se na grad, ki dominira nad mestom. Tudi tega prenavljajo, a poti okrog so prosto prehodne in osvetljene. Zanimiv in lep je vrt v več terasah, s katerega je čudovit razgled po vsej Benečiji.




Sprehodim se po lepo razsvetljenih mestnih ulicah, po katerih odzvanja prijetna glasba, do katedrale.


Ujamem zaključek koncerta in se sprehodim po cerkvi, v kateri hranijo Dantejev zvon.
Samo nekaj korakov vstran je zakladnica katedrale. V njej so shranjeni najstarejši znani krstni zapisi, zbirka slik in kipov lokalnih umetnikov, nekaj pohištva iz v potresu uničenih cerkva, oprave in pripomočki za duhovno službo, ki so izjemni zlatarski izdelki iz 15. stoletja.



Vstop v muzej z izjemno zbirko tega področja je prost, brezplačen. Nadaljujem s sprehodom. Ozračje diši po pomladi, čeprav okrasitev napoveduje božične in novoletne praznike.




Za zaključek si ogledam še svetišče sv. Antona, ki je bilo v potresu l.1976 močno poškodovano in je danes povsem obnovljeno, s spomini na preteklost.


Tudi meni bo ostal spomin na še en lepo preživet dan.






















sobota, 6. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Čedad, Faedis in Tarcento

Spet me je moje  potepuško srce zapeljalo, ko je zahrepenelo po soncu, hoji in ... brezskrbni radosti. Pogledam, kje bo lepo vreme, izberem nekaj nezahtevnih vzpetin in se že radostim😀. Začnem na Miklavževo, da bo še praznično.

Moj prvi postanek je v Čedadu (Cividale del Friuli), majhnem mestu z bogato zgodovino. Dandanes je gospodarsko in upravno središče Furlanije in kulturno središče Beneških Slovencev. Sobota je, v mestu je sejem in precej živahno.

Sprehodim se po ozkih ulicah starega mestnega jedra.



Otroci se že veselijo v božičkovi vasi, postavljeni na osrednjem trgu.

Jaz se sprehodim do Hudičevega mostu, pod katerim teče smaragdna Nadiža.


Po načrtu naj bi šla na ogled še enega mesta, a opazujem gore tam v daljavi in si želim gibanja v naravi.

Prav veliko izbire nimam, prav daleč ne smem. Ura je pozna, noč je v tem času zgodnja. Zapeljem se v bližnjo vas Faedis.

Hitro se napravim in odhitim ... v napačno smer. A kako me razveseli moja napaka. Prijazna vaščanka me povabi na ogled jaslic.

A praznično ni le na njenem dvorišču. Sprehajam se skozi notranja dvorišča in odkrivam nove in nove okrasitve.


Pozdravijo me tudi palčki in smrečice in druge rožice.

Že oklevam ali naj se sploh podam v hrib, pa je strmo stopnišče, ki je začetek poti, ravno pred menoj. Kar poženem se navzgor in dospem do prve cerkvice, cerkvice Sv. Roka.

Nimam prav dosti časa za oglede in nadaljujem s strmim vzponom. Gazim kupe kostanjevih listov in sem že prav neučakana, da bi se steza obrnila navzdol ali vsaj uravnala. Končno prigazim do križišča in pričnem s spustom. Pred menoj se pojavijo visoke stene, a je žal vse zagrajeno. Grad Cucagna, zgrajen v prvi polovici 11. stoletja, obnavljajo. 

Odhitim naprej in v nekaj minutah dosežem še drugi grad, grad Zucco in cerkev gospe iz Zucca. Tudi ta grad je zaprt za obiskovalce, od cerkvice pa je čudovit razgled po Benečiji.


Po lepi poti, taki pravi za grajske gospodične, se spustim nazaj v vas.


Ravno toliko je še svetlobe, da ujamem še nekaj utrinkov te prisrčne vasice
in pročelje stolnice sv. Marije Vnebovzete v zlatih žarkih zahajajočega sonca.

V Tarcento prispem v mraku, ravno ko prižgejo praznične lučke. Ne morem se upreti in sprehodim se po lično okrašenih ulicah in ravno prav živahnem središču. Nekaj stojnic, od katerih nobena ne ponuja alkoholnih pijač, melodija za vzdušje ter umirjen korak in pogovor mimoidočih.


Lepšega dne si ne bi mogla načrtovati. Vesela sem, da se znam prepustiti tudi potem, ki se kar same ponudijo.





 

sreda, 12. november 2025

Razglednik nad Vipavsko dolino

Izkoristim sončne novemberske dni in se potepam po razglednikih v Furlaniji Julijski krajini, Vsaka vzpetina mi ponudi izredne razglede. Ogledam si razstavo impresionistov v Vili Manin in grem poduhat ali morje tudi novembra diši. 

Napovedano slabo vreme in obveznosti obrnejo mojo pot proti domu. Ustavim se na goriškem pri nečakinji in njenem sopotniku. Dolgo se nismo videli, v prijetnem vzdušju ob skodelici ali dveh čaja prevetrimo vse aktualne teme. Ker sem se tako dolgo zasedela, moram raztegniti noge😀. V Črničah kupim cel plato kakijev, da se bom z njimi sladkala do božiča. Nato skozi Malovše zapeljem v Gojače in parkiram ob cesti. Skozi vas in mimo lovske koče se pričnem vzpenjati v pobočje Čavna.


Vreme ni ravno obetavno, a ko ruj zažari, 


vem, da bo pokukalo tudi sonce, četudi samo skozi oblake.

Malo po cesti in čez pašnike



ter po kolovozih in mimo korit

se ob pogledih na greben Čavna

vzpnem na školj (skalni osamelec) s cerkvijo Sv. Pavla, ki je bila zgrajena leta 1945.

Vrh osamelca je arheološko najdišče, ljudje so se tod naselili že 2tisoč let pr.n.št. Sprehodim se med izdelki kiparsko kamnoseške delavnice iz leta 2021.

Mimo kala in čez pašnike me pot pripelje do imenitnega razgleda na Vipavsko dolino.




Klopc za obiskovalce je veliko, za vsako vremensko situacijo kakšna.

Prav na koncu razgledne točke najdem strmo pot, po kateri se spustim mimo ruševin vodnega stolpa iz 5. stol. 


na kolovoz, ki me kar prehitro pripelje na izhodišče v vasi Gojače.


Le še urco vožnje do doma in zaključim še eno lepo jesensko potepanje.


Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...