Spet se odpravim na pot, spet v Benečijo. Kar domače se že počutim. Prvi dan si ogledam Čedad in Tarcento in si pretegnem noge na prijetni krožni poti z eno cerkvijo in dvema gradovoma in čudovitim razgledom.
Današnji, drugi dan začnem svoje potepanje v vasi Artegna. Obkrožim grič Svetega Martina in občudujem razglede na bližnje hribe in grad Savorgnan.
Pot mi popestrijo tudi živalske podobe iz naravnega gradiva.
Prav do gradu ne morem, saj so ga ravnokar prenovili in urejajo še okolico. Sestopim do mestnega središča in na drugi strani poiščem pot na Mt.Faeit. Hitro se dvignem nad vasico, vas se manjša, razgledi se širijo.
Pot me pelje čez travnat svet in mimo hiš ter zavije v gozd. Mestoma strma pot je bogato prekrita z odpadlim listjem. V pričakovanju razgledov hitim in hitro dosežem vrh. Razgledi so veličastni in sežejo do morja in Dolomitov.
Časa imam še na pretek in ne zavijem po krožni poti navzdol. Po lepem robu in nekaj gozdnih odsekih se sprehodim do naslednjega vrha Mt. Campeon, 759m. Tudi tu razgledi ne zaostajajo, le nebo se je zmerno pooblačilo. Pot nadaljujem strmo navzdol in strmina se unese šele, ko pridem do zanimivega nasada Roccolo di Pre Checo.
Spet strmo navzdol in pri stiku poti s cesto še en tovrsten nasad, Roccolo dal Puestin.
Kasneje na internetu preberem, da so tovrstni nasadi namenjeni za lov ptic v mreže. Če bi vedela, se ne bi tako sproščeno sprehajala skoznje😕 . Le nekaj korakov naredim po cesti in me zvabi smerokaz spet strmo v hrib, namesto da bi nadaljevala s spustom. Obljubljene cerkvice sicer ne najdem, sprehodim pa se čez razgledno planino.
Sestopna pot s planine ponudi počitek za utrujene,
jaz pa pravzaprav ne vem, koliko poti me še čaka. Kar naprej me nekaj odpelje z načrtovane😀. Sprva hodim po široki mulatjeri in si že mislim, da jo bom kar preveč udobno primahala nazaj na izhodišče. Grem mimo izvira Des Aganes
in široka pot se konča v labirintu nad gostilno.
Potka je speljana med zeliščnimi grmovnicami, ki pa v tem času niso preveč bujne. Končno se usedem in si privoščim okrepčilo iz nahrbtnika. V gostilno me ne potege, imajo pa teraso lepo okrašeno s cvetjem in drevesa z živopisanimi trakovi.
Pod gostilno bi morala stopiti na pot, ki pa je zagrajena in v ogradi se sprehaja črn žrebec, ki ne izgleda nič prijazno.
Grem en del po cesti in zavijem čez travnike na drugi strani potoka, da ujamem pot. Komaj najdem njen začetek, izgleda precej neobljudeno. Je pa zanimiva😉. Kar kmalu se moram pretihotapiti čez zaprt mostič.
Nadaljujem ob potoku in občasno se mi zazdi, da bom kmalu v potoku. A obračati se mi sedaj res ne da in čas me že lovi. Gori na vrhu ga je bilo kar preveč, sedaj pa tako hitro teče.😊 Ko dosežem naslednji mostič, postane pot bolj utrjena, a se strašansko vleče.
Gori, doli pa spet in še malo naokoli. Svet je vodnat in pot to upošteva. A vselej najdem kaj, da ujamem v objektiv.
Čez čas se pot spremeni v gozdno cesto, nato zavije le še kratko skozi gozd in se izteče pri pralnici perila iz leta 1911, ki je bila obnovljena ob svoji stoletnici.
Ob pralnici je urejen tudi prijeten kotiček za počitek.
Krog je sklenjen. Le še kratko čez travnike in naselje in sem na izhodišču. V Gemono del Friuli se pripeljem ravno, ko prižigajo luči in sonce barva obzorje s poslednjimi žarki.
Gemona ima zanimivo lego, vgnezdena je med Cuarnan in Cjampon, dva visoka hriba. Stavbe so zlezle že visoko v sedlo med njima.
Katedrala je stisnjena pod S steno Cuarnana.
Povzpnem se na grad, ki dominira nad mestom. Tudi tega prenavljajo, a poti okrog so prosto prehodne in osvetljene. Zanimiv in lep je vrt v več terasah, s katerega je čudovit razgled po vsej Benečiji.
Sprehodim se po lepo razsvetljenih mestnih ulicah, po katerih odzvanja prijetna glasba, do katedrale.
Ujamem zaključek koncerta in se sprehodim po cerkvi, v kateri hranijo Dantejev zvon.
Samo nekaj korakov vstran je zakladnica katedrale. V njej so shranjeni najstarejši znani krstni zapisi, zbirka slik in kipov lokalnih umetnikov, nekaj pohištva iz v potresu uničenih cerkva, oprave in pripomočki za duhovno službo, ki so izjemni zlatarski izdelki iz 15. stoletja.
Vstop v muzej z izjemno zbirko tega področja je prost, brezplačen. Nadaljujem s sprehodom. Ozračje diši po pomladi, čeprav okrasitev napoveduje božične in novoletne praznike.
Za zaključek si ogledam še svetišče sv. Antona, ki je bilo v potresu l.1976 močno poškodovano in je danes povsem obnovljeno, s spomini na preteklost.
Tudi meni bo ostal spomin na še en lepo preživet dan.