ponedeljek, 9. marec 2026

Šopek spomladanskih

Ni, da bi jih pozabila, prav vsaka pot je lepa. Posebej spomladi, ko se narava prebuja in so poti ozaljšane s pomladnim cvetjem in ptičjim petjem.

Opravek imam v Posavju, obiščem sestrično in spotoma skočim še na Gore, kjer še nisem hodila. Pot začnem na vrhu in nekje na sredini obrnem krožno nazaj. En del poti hodim po Sovretovi poti.



Spotoma preberem še nekaj miselnih cvetk.

Gazim po listju kot da je jesen.


Za zaključek pogled globoko v dolino in še ena misel.


Naslednjič jo mahnem na Savinjsko. Tudi na Bezovcu, 742m na Dobroveljski planoti še nisem bila.  Začnem pri Braslovškem jezeru.

Žabe že imajo jutranjo gimnastiko.
Ob jezeru do izvira potoka in nato strmo navkreber.

Strmina popusti šele malo pod vrhom. Spotoma srečam nekaj tukajšnjih prebivalcev.

In mnogo rožic na osončenih pobočjih.


Vrh ni označen, najdem ravno pravšnji kamen, da ga označim za slikanje.

Spustim se do lovske koče, kjer je nekaj razgleda. 


in ... povsem tihotno. Od lovske koče naj bi me druga pot odpeljala do izhodišča, a je ne najdem. Zato kar nadaljujem mimo kmetije in po lepi gozdni poti sestopam.

Nekje pa le moram zaviti v pravo smer in malo po zemljevidu, a bolj po občutku izsilim prehod skozi goščavje. Kmalu sem na pravi poti.

Osamelci vselej pritegnejo mojo pozornost.

Prečim visoko nad Žovneškim jezerom.



A sem kmalu nazaj na izhodišču. Vsaj tako se mi zdi...😉



Spet iščem cilj nekje v bližini doma in odločim se za Osrenco, 709m. Na tem vrhu sem že bila, a po drugi poti. Tokrat začnem v vasi Javorje.

Po cesti dosežem Lectov grad, ki je sedaj na zasebnem zemljišču in Felič vrh.


Nato se obrnem proti zahodu, pokramljam z domačinom in skozi goščo ter po poti dosežem vrh. A na njem ni več razglednega stolpa, kot je bil nekoč. Le še klopca sameva.


So pa prej in potem spet rože, rožice.... bogato v cvetju.

Sestopam naprej po Lavričevi poti in se vračam po Badjurovi do izhodišča. Le kdo bi razumel take napotke?😀
















torek, 3. marec 2026

Po ravnicah na vzhodu Slovenije

Pogledi in srce me vleče v zasnežene gore, a kaj ko (trenutno😌) ne gre. Nasproti smuči je v kleti spravljeno kolo. Vreme je tolikanj toplo, da ga "nabašem" v avto in se  odpeljem proti vzhodu. Na obrobju panonske ravnice so številni termalni vreci, blagodejni za zdravje. Ustavim se na Ptuju in ob Dravi naredim 2 lepa kolesarska izleta.


Namesto pogleda na sneg si ogledujem na Dravi labode in
 
na obrežjih nepregledne preproge zvončkov.

Zapeljem se skozi Ptuj,



s kolesom se vzpnem na razglednik nad Ptujem, kjer je arheološko mesto in grad vidim s povsem drugega zornega kota.

Na Ptujsko jezero gledam zviška😀. Nasipi so visoko nad gladino.

Domačini😀

V daljavi ogledujem Donačko goro, Boč in Pohorje. V fotoaparat ujamem le prvo.

Prej in potem se pridno razvajam v termalnih vodah. Sklepi so mi prav hvaležni. Vožnja ob vodi in skozi gozdove, kjer je vse pobeljeno, povsem poteši moje hrepenenje po belih poljanah.


Poslednji dan na poti domov le zavijem v gričevnato posotelje. Ustavim se v Rogaški slatini in po lepi kolesarski stezi odkolesarim proti Podčetrtku. Nedaleč od začetka zavijem na bobrovo učno pot, kjer preberem nekaj informacij o mokriščih.


Po stezi še malo gori in doli in kmalu zagledam grad nad Podčetrtkom.


Zapeljem se v center Podčetrtka in poiščem klopco na soncu.


Vzpon na grad bo počakal do prihodnjič. Na izhodišče se vrnem po drugem bregu Sotle in s hrvaške strani občudujem cerkvice na osončenih slemenih.



Boč in Donačka gora sta povsem blizu.


Povsem zadovoljna z lepimi spomini nadaljujem pot domov.






Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...