Noč ni bila mirna, veter je prihrumel s hribov kot velik vlak, zavrtinčil po ulicah, trgih in odprtih površinah, se povsem potuhnil in potem znova in znova. Zjutraj poslušam in čakam, da se uresniči napoved. Po 10. uri se veter res začne umirjati. Zapeljem se v Farra di Soligo, v zavetrje vinorodnih gričev.
Veter je še močan, hladno je, nizko je padel sneg. Naložim pohodniški nahrbtnik in se odpravim proti gričem. Sledim oznakam in urejeni poti.
Strmi so ti njihovi griči, povsem drugačni kot naši. Pogledi se izmenjujejo, od belih cvetov do belo pobeljenih pobočij.
Na vrtovih okrog zidanic je cvetje bolj pisano.
Ob poti so v skalo vklesane podobe, ne morem jih povezati v celoto, vsaka zase govori sporočilo.
Zavijem na severno stran in od tam na ozek greben in osvojim najvišjo točko te skupine gričev. Colesie e Col Vinal, 453m. Prav na vrhu raste kosmatinec, druge oznake ni.
Kar nadaljujem, malo gori, doli in krožno sestopim ob pogledih na strmine, v katerih ljudje ročno obdelujejo trto.
Še sprehod skozi vas in zaključim pohod tega dne.
Naslednji dan je spet prijazen za kolesarjenje. Zapeljem se v Susegano, kjer ravno tega dne poteka kolesarska prireditev za bolj varno kolesarjenje. Na cestah so množice kolesarjev, jaz pa se odpeljem v drugo smer. Zmerno se dvigujem in vedno bolj razgledno je.
Ko na uravnavi spet srečam kolesarje, zavijem na makadamsko cesto, po kateri dospem v Collalto. Na gričku nad vasjo žalostno propadajo razvaline nekoč mogočnega gradu.
Posedim v parku in opazujem odlične kolesarje, ki hitijo in drvijo mimo mene. Jaz pa le počasi speljem v nasprotni klanec.😊Potem gre bolj dol kot gor in kar hitro sem pri gradu San Salvatore.
Mogočen, ogromen grad, v privatni lasti, na ogled je le po vnaprejšnjem dogovoru. Spustim se v Susegano in kar nadaljujem, ker je še veliko dne in tudi še nekaj moči. Namenim se proti Coneglianu. Že od daleč zagledam grad nad mestom. A moram do tja še kar pridno vrteti pedala, sploh ker je tudi ta grad na griču.
Del gradu in vrta ter cerkev je odprto za javnost, gostišče na začetku vrta je lepo urejeno. Malo se nadiham, razgledam, pretegnem noge skozi vrt
nato se po slikoviti cesti odpeljem v središče Conegliana.
Ko prevozim vse glavne ulice, ki niso nič kaj živahne, mi preostane le še povratek na izhodišče. Prelepi so ti griči, Colline di Prosecco. Upam, da se še vrnem in odkrijem še kakšen lep kotiček.