petek, 24. april 2026

Pomladne barve Istre: Rakalj, Labin in Snežnik

Čas tako beži, da ne utegnem sproti pisati, dasiravno nisem zelo aktivna pri potepanju in odkrivanju novih poti. A Hauserjeva steza je tako lepa, da jo moram vselej prehoditi. Tudi to pot. Kolo ta dan počiva, jaz pa se zapeljem do Sv. Mihovila, 



se pošteno najem, da bo zadoščalo za večino dneva, nabašem nahrbtnik s pijačo in brisačo in zakorakam v pravi cvetlični raj.




Mmmmhhhm, kako diši. Kamorkoli pogledam, dehti in se bohoti žajbelj. Tudi metulji se opajajo z nektarjem.

Pri opazovanju se mi nemo priključijo tudi domačini😊.


Tole stezo sem obiskala že v letih, ko se še ni imenovala po slavnem violončelistu in sem mislila, da sem videla že prav vse. A očitno ni tako. Tudi tegale še ne poznam😀.

Hodim, diham, občudujem lepe zalive pod seboj





in izhod na morje pred seboj.

Malo pred uvalo Kalavojna srečam še nekaj, česar prej tu ni bilo.


Vse tako se zdi, da bodo na to stezo pripeljali množice pešakov in tudi kolesarje. Vesela sem, da sem se je velikokrat nagledala in naužila v popolni samoti. 

Nadaljujem še naprej od uvale Kalavojna. Upam, da bo vsaj nadaljevanje ostalo za iskalce samotnih stezic. Postaja vse bolj vroče in se ogledujem, kje je udoben dostop do morja. Najdem zavarovan dostop v prelep kotiček, ki bo za nekaj časa samo moj.



Imam prav vse, kar si srce lahko poželi za uživanje. Do avta se vrnem, ko sonce že pod ostrim kotom osvetljuje prvi zaliv.

Naslednji dan spet delovno raziskujem s kolesom okrog Labina. Podam se v 3 smeri, vselej pridem na odprto cesto, ki jo sonce neusmiljeno ogreva. Od vsepovsod je razgled na Učko.




Kolo naložim v avto in se zapeljem na planoto S od Labina in V od reke Raše. Vem, da je bolj gosto poraščena in da tam vselej pihlja veterc. V hladu naredim lep krog okrog Nedeščine in Sv. Martina.
Travniki so odeti v rahlo vijolično.

Nekdo je pridno pospravil svoje in sosedova dvorišča.

Za zaključek se ustavim še v Kršanu in si ogledam grad s cerkvijo Sv. Antona.

Naslednji dan se namenim proti domu. Da pa ne bo ostal le spomin na vožnjo, se zapeljem na Sviščake in se ohladim v hladu snežniških gozdov. Ob vsakem koraku se spomnim prijatelja, učitelja iz alpinističnega odseka. Vselej sem ga srečala na teh poteh, vselej je bilo srečanje veselo, zanimivo. Sedaj pa vem, da ga ne bom nikoli več. Morda na drugi strani mavrice. In žalosten je moj korak.




Sestopim najprej do Malega Snežnika, kjer je na poti še mnogo snega.



Nazaj grede najdem prehod na travno livado, kjer se pomlad šele prebuja.

Tudi pri sestopu skozi gozd me spremljajo pomladne cvetlice.

Nato me kažipot zapelje na drugo pot kot jo uberem navadno. 

Spust mi hitro mine ob iskanju teh prisrčnih malih kažipotov in prežene žalosten spomin.



torek, 21. april 2026

Pomladne barve Istre: Rovinj, Pula, Ližnjan

Ko brskam po spominu ali računalniku in iščem lepe poti, se zavem, da sem veliko lepih poti že obiskala in da težko najdem lepše. Zato kar odneham, naložim kolo v avto in se odpeljem... v Rovinj. Najprej proti J do kampa Polari



in še proti S, vseskozi dokler lahko kolesarim ob morju.

Središče Rovinja izpustim, po razgled se odpeljem do cerkve sv. Eufemije na vrhu rta.

Morje še diši po morski soli in algah, cvetenje je bogato, bohotno, razvaja nosnice in oči.


 Večkrat se ustavim in se preprosto zazrem v dalj. Prisluhnem borovcem, ki šepetajo v vetru.


Naslednji dan se prestavim v Pulo in ponovim vajo, le da grem to pot najprej proti S. Iz Mandrača vseskozi ob morju obkrožim rt, opazujem ladjedelnico Uljanik,

se znajdem v uvali Mulimenti, kjer pretaknem vse kotičke, ki so pripravljeni za obisk petičnih gostov. Odločim se za bolj udobno nadaljevanje po asfaltu. Zapeljem se do trdnjave Fort Punta Christo, kjer borovci dehtijo. Nič ne slikam, le diham. Nadaljujem po praznih obmorskih poteh, vsrkavam mir, duham morje, prisluhnem vetru in pticam, 






občudujem barvitost. In vse tako do Fažane, kjer moram kolo razjahati. Na drugi strani ga ponovno zajaham, nadaljujem do Peroja in tam posedim v pristanišču. Skoraj enako kolesarim nazaj do Mandrača, nič ne slikam, le uživam v vožnji. In ker je ura še zgodnja, nadaljujem proti J. Peljem se mimo Cerkve Gospe od Mora, ki pritegne pogled še tako zagretega kolesarja😉.


Zgrajena je iz svetlega in rožnatega kamna v vodoravnih pasovih, z visokim, ozkim zvonikom, posvečena Mariji, zaščitnici mornarjev. Nadaljujem po lepi panoramski cesti ob številnih zalivih.



Ustavim se v parku pred Pulskim akvarijem, kjer mi pozira lepa šoja.

Pot do izhodišča skrajšam, saj se je nabralo že precej kilometrov in utrujenosti😊.

Naslednji dan je moje izhodišče Ližnjan, najprej na S. Po znani, meni zelo ljubi obalni poti ob zalivih in plažah za vsakogar, ki ima rad morje, kamen, mir in hojo ali kolesarjenje po makadamu😀. 



Vse tja do Uvale Babina Škulja, kjer pot zavije v temačno makijo. Po nebu danes letajo vsesortni ptiči,


od jeklenih do oblačnih, le tistih, ki čivkajo, žgolijo ali se kako drugače oglašajo, ni. Zato pa se sliši pesem morja. Poiščem svoj zaliv in mu prisluhnem za nekaj časa.

Vrnem se v Ližnjan in nadaljujem v Medulin po notranjosti, ob morju je veter premočan. Ob zanimivih rožah celo kolo ustavim.



V Medulinu si privoščim odmor in odličen sladoled. Zaokrožim mimo cerkve Sv.Antona in Medulinske lokve,

Ker se veter še ni umiril, do izhodišča peljem čez lepe zelene travnike in njive s pogledi na morje in otok Levan.











Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...