Čas tako beži, da ne utegnem sproti pisati, dasiravno nisem zelo aktivna pri potepanju in odkrivanju novih poti. A Hauserjeva steza je tako lepa, da jo moram vselej prehoditi. Tudi to pot. Kolo ta dan počiva, jaz pa se zapeljem do Sv. Mihovila,
se pošteno najem, da bo zadoščalo za večino dneva, nabašem nahrbtnik s pijačo in brisačo in zakorakam v pravi cvetlični raj.
Pri opazovanju se mi nemo priključijo tudi domačini😊.
Tole stezo sem obiskala že v letih, ko se še ni imenovala po slavnem violončelistu in sem mislila, da sem videla že prav vse. A očitno ni tako. Tudi tegale še ne poznam😀.
Hodim, diham, občudujem lepe zalive pod seboj
in izhod na morje pred seboj.
Malo pred uvalo Kalavojna srečam še nekaj, česar prej tu ni bilo.
Vse tako se zdi, da bodo na to stezo pripeljali množice pešakov in tudi kolesarje. Vesela sem, da sem se je velikokrat nagledala in naužila v popolni samoti.
Nadaljujem še naprej od uvale Kalavojna. Upam, da bo vsaj nadaljevanje ostalo za iskalce samotnih stezic. Postaja vse bolj vroče in se ogledujem, kje je udoben dostop do morja. Najdem zavarovan dostop v prelep kotiček, ki bo za nekaj časa samo moj.
Imam prav vse, kar si srce lahko poželi za uživanje. Do avta se vrnem, ko sonce že pod ostrim kotom osvetljuje prvi zaliv.
Naslednji dan spet delovno raziskujem s kolesom okrog Labina. Podam se v 3 smeri, vselej pridem na odprto cesto, ki jo sonce neusmiljeno ogreva. Od vsepovsod je razgled na Učko.
Kolo naložim v avto in se zapeljem na planoto S od Labina in V od reke Raše. Vem, da je bolj gosto poraščena in da tam vselej pihlja veterc. V hladu naredim lep krog okrog Nedeščine in Sv. Martina.






