Deseti dan mojega razsikovanja največjega gozdnega rezervata v osrednji Evropi, ki je razdeljen med tri države, začnem v osrčju NP Šumava v vasi Prašily. To je majhna vasica z eno gostilnico, enim kampom, eno trgovinico in nekaj počitniškimi hišami ob istoimenskem potoku v osrčju Šumave. Zrak je prijetno svež😊. Malo sem zaskrbljena glede današnje želene kolesarske trase, ki naj bi bila precej strma. Imam več možnosti in prva možna pot, kjer lahko zavijem proti želenemu cilju, je že kmalu iz vasi. Ravno zavijata dva kolesarja na ciklotrasko 2113 in še njiju povprašam, kakšna je pot. Makadam je dober, le pot je "horrible, terrible" strma. Debel cmok požrem, gledam lepo senčno gozdno cesto in si mislim, da obrnem še vedno lahko, če mi bo pretežko. Lepo se odpira cesta, v rahlem naklonu in prijetni senčki hitro napredujem.
Pri smerokazu zavijem v smeri jezera, kjer je nekaj odsekov z večjim naklonom. Parkiram kolo in se peš povzpnem do
jezera Prašily. Manjše, a ljubko ledeniško jezero, je na 1080 m nadmorske višine.
Kratko postojim, potem me radovednost žene naprej. Vrnem se na glavno stezo in nadaljujem s kolesarjenjem. Tiščim na pedala in stiskam ročaje krmila v pričakovanju strmih klancev. Dvakrat se cesta malo bolj pokonci postavi, potem pa se uravna in daleč pred seboj že zagledam cilj današnjega dne.

Kar malo razočarana, ker ni silne strmine, a sproščena kolesarim po uravnavi do razglednega stolpa. Polednik, 1315m😀. Hitro sem pod stolpom, ki je bil včasih središče vojaške postojanke, danes je razgledni stolp.
Z vrha je čudovit razgled in do koder sega oko, je sama šuma, gozd....
V nadstropjih pod razgledno ploščadjo je predstavljena zgodovina in vloga razglednega stolpa ter značilnosti in zanimivosti NP Šumava.
Zaokrožim okrog stolpa in najdem prostorček pri "nocovištu". Po vsej Šumavi so urejeni prostori za postavitev šotorov, kar omogoča večdnevno potepanje po tem lepem, tihotnem svetu. In res sem na svoji poti že srečala pohodnike z velikimi nahrbtniki, tudi take z vozički, na katerih je bila prtljaga ali pa otrok. Uporaba "nocovišta" je brezplačna😊. Dokler je ravnina, se vračam po isti poti in uživam v razgledih.

Na križišču se moram odločiti za smer proti Srny-ju, ker je cesta proti Modravi še zaprta iz okoljevarstvenih razlogov. Spust po t.im. Bavarski cesti je kar zahteven zaradi neutrjenega makadama, na Javori cesti pa me čaka lep, nov asfalt in čudoviti razgledi.
Kar prehitro sem ob kanalu, ki je tudi slikovit.
Da ne bom prehitro "doma", zavijem na strm odcep proti Hauswaldski kapeli. Obe kapeli je porušila Češka vojska, ohranjen je le njun temelj.
V bližini je izvir vode z domnevno zdravilnimi učinki, njen tok je uravnan v lesenih koritih preko 59 popotnih kamnov😉.
Nadaljujem z vožnjo po lepih
gozdnih cestah do križišča Mehov, kjer se kolesarska steza požene strmo navzgor na sedlo Veliki Bor. Čaka me "le" še zelo prijeten spust z lepimi razgledi do izhodišča.
Kolo naložim v avto in se zapeljem na izhodišče jutrišnjega dne. Prijetna vasica
Kvilda je priljubljeno smučarsko središče in poleti izhodišče mnogih kolesarskih poti. Sprehodim se skozi središče, iščem sladoled in sem vesela, ko ga najdem. Na povratku iz cerkve sv. Štefana zaslišim glasbo. Vstopim in prisluhnem dobrodelnemu koncertu treh opernih pevcev, namenjen je obnovi cerkve.
.
Prelepe brezčasne melodije me nežno pobožajo in ponesejo v svet sanj.
Spet je lepo jutro, nebo modro, zrak svež in dehteč in kar hitro sem na kolesu. Dan D, bi lahko rekla, "Zlata stezka" me po Vltavski cesti pelje proti izviru Vltave. Nikjer nikogar, le jaz, tišina in svežina.
Kolo poganjam nezavedno, opazujem oblake in gozd in srkam svežino jutra in peljem, peljem... in zgrešim tako želeni cilj😐. Ob cesti je bila le neka informativna tabla in nekaj stojal za kolesa, jaz pa sem pričakovala velik napis😞... . Obrnem in v tem času se ob izviru že drenja nekaj kolesarjev. S ceste je potrebno sestopiti po lesenih stopnicah do izvira. Počakam, da si ogledajo in se poslikajo in potem ostanem z izvirom nekaj trenutkov sama. In izvir spregovori. Njegova gladina se vznemiri, na njej se naredijo simetrični krogi in reče "Blu, blu, blu.." in malo kasneje še "glu, glu, glu..."

Presrečna sem ob tem čudežu narave😀, ob tej mili glasbi...bi še stala in poslušala in se pogovarjala, a se moram umakniti naslednji skupini. Na križišču se odločim za smer, ki me popelje preko lepih šotnih barij,
vseskozi po lepi asfaltni podlagi v/na Breznik.
Stara lovska koča je urejena v gostišče, v njej je tudi del uprave narodnega parka. Zapeljem se prav do nje in se razgledam. Na obzorju je Špičnik, 1351 m, v visokih travah lepe svetlice.


Pred gostiščem je vse zasedeno, tako mize kot stojala za kolesa. Spustim se malo nižje, kjer so klopi in mize in si privoščim počitek. V zavetju malo vstran sedi gospa in bere. Ko nekdo pri sosednji mizi želi prižgati cigareto, takoj pristopi. Je rangerka, varuhinja gorske narave v parku in njena naloga je med drugim opozarjati obiskovalce, da ne smejo kaditi, ne biti glasni, da ne smejo zapustiti označenih poti in še kaj. Poklepetava o tem in onem, predvsem o vplivu turizma na naravo. Spomladi je bila na srečanju varuhov v Sloveniji v Stari Fužini in je imela priložnost videti, kako izgleda masovni turizem. Sami si tega vsaj v tem delu Češke ne želijo, zato tudi ni velikih promocij, gostišča so redka, novih ne odpirajo, ostajajo le taka, ki imajo dolgoletno tradicijo in svojo zgodovino😊. Motorna vozila so prepovedana, e-kolesa imajo omejitev glede moči in hitrosti. V odnosu do narave so svetlobno leto pred nami! Nadaljujem kolesarjenje ob Modravskem potoku in se namerim proti Filipovi Huti. Spet zeleno s poprhom rdeče in neskončna umirjenost, ki se ob teh pogledih naseli vame😇.



Posedim na klopci "Iz sveta gozdnih samot" in si ogledujem "Vetrnico" na kamnitem podstavku. Obenem razmišljam in preračunavam... in se odločim še za ovinek do Horske Kvilde. Spet po gozdnih cestah okrog gore Antygl (Sokol) z zanimivimi utrinki
do prisrčne Horske Kvilde z nekaj počitniškimi hišicami, gostiščem in hotelom na vzpetini.
Za povratek spet izberem ovinek preko Zlate studne. Ovinki so tako dolgi, da si privoščim sredi gozdne širjave še en počitek.
Potem le zavijem za kratek čas na prometno cesto, da ne bi ovinkarila do noči. Kaj hitro grem še malo iz začrtane poti in se sprehodim po
Jezernem Slatu.
Končno le še kratka vožnja do izhodišča. Oooh, kakšno zadovoljstvo čutim po tako lepi in doživetij polni turi!