četrtek, 17. september 2026

Valle Camonica - osrednji in severni del

Že od prvega stika z jezerom Iseo mi ne gre po vnaprej pripravljenem osnutku načrta😀. Pa mi ni hudega. Nove informacije in opažanja na poti mi narekujejo druge poti. Prevozim severno obalo jezera in kolesarsko pot ob reki Oglio do kraja Breno in doživete poti so nepozabne.

Vreme mi narekuje krajšo turo. V dolini je vroče, dež in nevihte obetajo že opoldne in umaknem se visoko nad dolino, na planoto na višini okrog 1000m. Parkirišče najdem v vasi Borno, kjer se pripravljajo na veliko praznovanje. Ker (še) ne dežuje, sedem na kolo in si ga dobro ogledam. 



Kamnite hiše, ozke, strme ulice, majhni trgi. Prava gorska vasica. V vasi je prav živahno vzdušje. Pripravljajo se na srečanje alpinov veteranov, Alpini so elitna gorska enota italijanske vojske, ki je bila ustanovljena v 19. stoletju za obrambo alpskih meja in bojevanje v visokogorskem svetu. Med 1. svetovno vojno so se bojevali na visokogorski fronti od Stelvia prek Adamella do Dolomitov.


Obhodim veliko cerkev, najdem grb mesta na tleh in krasne poslikave sončne ure na pročeljih.




Zvabi me cestni kažipot za Lago di Lova. Sledim mu skozi mestno jedro, nato se prične asfaltna cesta ožati in postaja vse bolj strma. Ko se končno le uravna, se razcepi in sledim kažipotu za Pot miru. Sprva lep makadam kmalu postane bolj grob, klanci vse bolj strmi. Nekaj časa vztrajam, ko mi postane utrudljivo in neprijetno, se obrnem in vrnem do razcepa. Na izbiro imam le drugo makadamsko pot, ki je označena pot za MTB. To ni moj priljubljen način kolesarjenja, zato se po drugi strmi, a asfaltirani poti vrnem v mesto. Nadaljujem po glavni cesti in kmalu dosežem prelaz Croce di Salven, 1108m. 

Spustim se v Val di Scalve, kjer me ob cesti preseneti ogromna mravlja.

Predstavlja izvirno povabilo na naravoslovno pot po gozdu Giovetto, ki je znan po mravljiščih gozdnih mravelj. Še do jezera Giallo se spustim, nato pa me grozeči oblaki opozorijo, da je že davno napovedan dež zdaj res na poti. Kar hitro se po isti poti vrnem do Borna. Opazim, da je v teku tudi spravilo živine v dolino.

Jaz pa urno pospravim mojega konjička pod streho in začutim prve kaplje. Deževni preostanek dneva izkoristim za počitek in načrtovanje prihodnjega dne.

Dež je ponoči prijetno osvežil ozračje in vrnem se v dolino. V Cividate Camuno počakam na vlak, 

ki me zapelje v Edolo. Tam se dolina Camonica obrne proti SV. S kolesom in peš si ogledam mestece.
Reka Oglio je vsa razpenjena in umazana od nočnega deževja. Najdem nadaljevanje kolesarske steze, ki me bo, tako mislim danes, jutri popeljala v zadnjo tretjino doline. Začetek po cesti je strm, nadaljevanje po kolesarski stezi je še malo bolj strmo in me pripelje skozi vasico visoko nad Edolom. Ko se teren uravna, potrebujem kratek predah.

In preračunavam.... le malce naprej se bom še zapeljala, do naslednje vasi. Po krasni asfaltirani stezi se vozim visoko nad dolino, pod orehi in kostanji, ki že odmetavajo plodove ... 

Ups, tu pa je voda odnesla novo stezo. A tam naprej se odpirajo pogledi na visoke gore.


Prečim prodnat odsek in nadaljujem po lepem asfaltu. Pripeljem se do vasi Incudine. Potem ko brez uspeha iščem nadaljevanje poti med hišami in me prežene pes, se spustim strmo navzdol v središče vasi. 

Na klopci ob reki posedim ter si privoščim okrepčilo. Dolga pot nazaj me čaka, zato pohitim, to pot navzgor v strm klanec in do konca vasi, potem pa krasen spust... jipiii.

Ko se steza razcepi, se pustim prepričati info tabli, da nadaljujem s spustom po krasnem novem asfaltu. Glede na informacije na tablah naj bi se v Edolo pripeljala tudi po drugi strani reke Oglio. 

Še preden prečkam prometnico, je veliko delovišče, odstranjujejo velike kupe naritega gramoza. A mostiček je nov, asfalt lep in gladek ...


Spet vzpon in poganjam pedale, saj kolo drsi prijetno gladko, v senci, po označenih stezah. Potem pa le nekako dolgo časa ni odcepa steze za Edolo. Ustavim poštarja in ga vprašam za pot. Napoti me v smeri, od koder sem prišla in pove, da tam ni asfalta, je pa dober makadam prav do Edola. In res se od asfaltirane ceste kakšen kilometer nazaj odcepi makadamska pot, po kateri se dvignem mimo cerkve spet visoko nad dolino. 

A kaj, ko se pot spušča in dviga, makadam postaja vse slabši.... in obrnem, saj bo teh 5 kilometrov v takih razmerah predolgo trajalo. Spust do ceste, čez lep nov most in delovišče ter vzpon po asfaltu do razcepa, da sem spet na trasi, po kateri sem prišla. Proti Edolu se pot vseskozi spušča, a ker je steza mokra in polna kostanjev in orehov, prav hitro tudi tu ne upam peljati. Ura se že prevesi pošteno v popoldan, ko se končno pripeljem nazaj v Edolo 

in se pravzaprav šele sedaj začnem vračati proti izhodišču, od koder me je pripeljal vlak. Poiščem trgovino in kupim nekaj za pod zob. Vse, kar sem imela s seboj, sem že pojedla, italijansko uro za kosilo pa sem zamudila😕. Najdem pravo smer, najdem kolesarsko stezo in veselo kolesarim, saj navzdol po dolini bo hitro šlo... 

A se mi že v naslednji vasi ustavi. Tabla "Deviazione" me odpelje na zelo prometno cesto, po kateri moram vzdržati 7 km s kamioni, kombiji, bolj ali manj hitrimi in strpnimi. Na kolesarsko stezo se vrnem šele v vasi Marone, le da tu ni asfalta, ampak podlaga, ki se pod kolesi prav neprijetno melje in me spodnaša. Nekako zdržim do odseka, ko se kratko vrnem na prometnico in preko mostu na drugo stran reke. Makadam postaja boljši, steza teče ob gozdu in se spet veselim lepega kolesarjenja. Le malček me skrbi, kje bo speljana kolesarska steza, saj dolina postaja vse ožja.

Pripeljem se do razcepa, kjer se en del spusti proti vasi Cedegolo, drugi del pa se prične rahlo dvigati, podlaga postane kamnita. Pa sledi spust in vzpon in še bolj strm vzpon. Kamenje v gozdu je mokro in v strmem klancu me začne spodnašati. Ustavim se, prav previdno obrnem in največjo strmino odpešačim. Vrnem se do razcepa in zavijem dol v vas Cedegolo na železniško postajo in počakam - na vlak. Kar nekaj okoliščin v današnjem dnevu me pripelje do odločitve, da s kolesarjenjem ob reki Oglio ne bom več nadaljevala, saj je presenečenj (pre)več kot jih lahko obvladam in prenesem. Za povrh vlak ne ustavi na postaji, kjer imam avto, ampak izstopim v DBTerme. 

Počakam vlak, ki me odpelje nazaj v Cividate Camuno.

Naslednji dan je napovedano spremenljivo vreme. Kolo naložim v avto in vozim po dolini Valle Camonica. Ustavim se v Edolo, lepo mestece je. Opravim nekaj nakupov in se sprehodim.



Nato pomaham reki Oglio v slovo

in se ne ustavim, dokler ne pripeljem na Passo Tonale, 1883m.

Prelaz je in je bil pomemben prehod med Lombardijo in Trentinom. Na prelazu je postavljena kostnica, namenjena spominu na vojake, ki so padli na območju Adamella, Presene, Tonala in zgornje Val Camonice med boji na italijansko-avstro-ogrski fronti. Ta del fronte je bil znan kot "bela vojna", ker so boji potekali visoko v gorah in na ledenikih. Odpravim se na sprehod, da si ogledam bližnjo okolico.



A me dež hitro prežene. Deževno popoldan je pripravno za lenarjenje. Proti večeru se prične jasniti.

Zvečer si pretegnem noge in si ponovno ogledam spomenik. Njegova nočna osvetlitev je v barvah italijanske zastave.












nedelja, 13. september 2026

Lago d'Iseo in južni del Valle Camonica

Jezero Iseo se nahaja v Italiji, v Lombardiji, zahodno od jezera Garda. Je precej manjše in po nekaterih virih naj bi bilo tudi manj obiskano kot slavna Garda. A že moj prvi stik me opozori, da so informacije stvar predstave in predstavitve. V nedeljo popoldan, ko se pripeljem do prvih vasi blizu jezera, vse vrvi od množic obiskovalcev, športnikov in raznovrstnih prireditev. Zaman iščem prosto parkirišče. Ko se promet v smeri proti jugu povsem ustavi, se v trenutku odločim, da grem jaz kar takoj na severni del jezera. Le stežka se prebijem nazaj na glavno prometnico in vozim, dokler ne zagledam ob cesti izogibališča, kjer se ustavim. Po premisleku se odločim, da nazaj ne grem, četudi to povsem spremeni moj potovalni načrt. Začela bom torej na koncu😀. Zapeljem se v Costa Volpino, kjer je vse mirno, ob reki najdem lepo parkirišče in si



oddahnem ter potešim žejo, lakoto in utrujenost po dolgi vožnji. Tudi odločitev za raziskovanje naslednji dan ni težka. 
Zbudim se v čudovito jasno jutro z razgledom na gore. Prav na koncu Valle Camonica, ki se odpira pred menoj, ugledam gore z ledeniki nad zelenimi polji koruze😊

Zajaham kolo in skozi Costa Volpino odkolesarim proti kraju Lovere, ki velja za enega najlepših mest v Italiji. 

Skozi center se skušam dvigniti čimvišje, da bi videla čimveč jezera, pa moram kmalu sestopiti s kolesa. Ulice so prestrme za prijetno kolesarjenje. V smeri proti V ugledam Pisogne.

Vrnem se na obalo in kolesarim ob njej do vasi Castro. Pred menoj zraste mogočna stena prav iz jezera. Ozka cesta mora zaradi teh sten skozi mnoge predore in useke, kolesariti bi morala skupaj z avtomobili. Raje se ustavim in zazrem v dalj.


Počasi se vrnem od koder sem prišla in nadaljujem ob reki Oglio do kraja Rogno, kjer prečim reko in se po njenem levem bregu vrnem do jezera v kraju Pisogne. Nič kaj dolgo se ne zadržujem, vleče me k vodi, kjer so razgledi najlepši, sonce sije najtopleje in kjer ni mestnega vrveža. Kolo teče tiho in jaz uživam v tišini in razgledih.

Pogled mi vseskozi uhaja tja preko, od koder sem prišla, kjer se mogočne stene dvigajo iz jezera.

Nato steza prične vijugati ob zanimivih stenah in me vso prevzame.


Ko se stene umaknejo, pogled obstane na otočkih sredi jezera. Največji je Monte Isola, visok 558m, vrh katerega je svetišče Madonna della Ceriola. Nanj vozijo trajekti, a zame je danes prepozno.

Na jezeru sta še dva otočka: Isola di Loretto in di San Paolo, ki sta v zasebni lasti. Ko se sprehajam po kraju Marone, v objektiv ujamem še enega od njiju.

V karju slavijo 530 obletnico, kar je Leonardo da Vinci obiskal območje jezera Iseo in okrog leta 1510 izdelal zemljevid tega področja. 

Po mnenju nekaterih strokovnjakov je za ozadje svojih slik uporabil prav tukajšnje gore.

Ujamem še nekaj utrinkov tega prisrčnega mesteca

in šibam nazaj ob vodi po isti poti. A pogledi so drugačni. Pred menoj se proti severu odpira Valle Camonica, na koncu katere se bleščijo ledeniki tritisočakov skupine Adamello Presanella.


Ustavim se v Pisognu in se ujamem v njegovo barvito razpoloženje.

Naslednji dan začnem s kolesarjenjem v Darfo Boario Terme. V informacijski pisarni se pozanimam o kolesarski stezi ob reki Oglio. 

Nuova, tutta asfaltata! pravijo dekleta.😀Zajaham kolo in najprej odkolesarim del do vasi Rogno, da ga v navdušenju nad novim ciljem mojega potepanja ne pozabim. 


Nato se ravnam po pridobljenih informacijah in zavijem v Montecchio, na levi breg reke. Vas se ponaša z velikim kamnitim mostom iz leta 1686. Zidan je iz granitnih blokov in ima en sam velik lok. Nekoč je povezoval vas s srednjeveškim gradom na griču Monticolo. Njegov kamniti lok in elegantni cerkveni zvonik v ozadju je ena od prepoznavnih podob te doline.


Nato odkolesarim ob reki navzgor, kjer naj bi bila kolesarska povezava lokalnega značaja. Nekaj časa je tlakovano, nato shojeno, nato vse bolj zaraščeno.... nak, tole že ne bo v redu, očitno lokalna pot ni (več) uporabljana, ko pa je na desnem bregu imenitna asfaltirana steza! Obrnem se in se skozi vas vrnem do DB Terme ter nadaljujem, kjer sem pred kako uro zavila s kolesarske poti. Sprva pod vrhom Monticolo, ki ima veliko imenitnih sten, v katerih se svetijo svedrovci😊. Pod njim je tudi veliko arheološko najdišče. 


Kjer se grič konča, je zapora steze. Nanjo se ne oziram, saj so vidne sledi koles. In čez nekaj sto metrov, ko odpeljem nekaj MTB vložkov, spet dospem do asfalta. V nadaljevanju prija hlad reke in goste sence.




Nič me ne vleče v vasi ob cesti, spet se vrača vročina. Dotaknem se vasi Cividate Camuno in peljem naprej v hlad. Moj pogled večkrat zatava po pobočjih nad dolino.


Ko najdem klopco tik ob reki, se odpočijem in nekaj malega okrepčam. 

Ko meljem in meljem, se tudi v glavi zbistri misel, da že nekaj časa pravzaprav vozim po grobem makadamu ali pa zelo finem pesku, ki ga je očitno naplavila reka. Preverim zemljevid in se prepričam, da sem na pravi poti. A dovolj bo za danes, nazaj se vračam po drugi poti 😀. Zavijem strmo navkreber v vas Breno. V centru se ne mudim dolgo.

Tam prav na vrhu griča me vabi grad. Do njega vodi strma cesta, tlakovana s kamni, ki so zglajeni do sijaja. Optimistično poženem kolo v breg, pa hitro sestopim z njega, da se me ne bi otresel sam😉. Z veliko vztrajnosti, trme in moči potiskam kolo v strmi breg😕. Pametni popustijo in na prvi uravnavi mojega konjička privežem ob stojalo ter nadaljujem peš in brez kolesa.

Uau, splačalo se je. Kakšen razgled!

Grad je bil nekdaj mogočen, mogočne so že njegove razvaline!

Arheologi so našli ostanke bivanja na tem griču iz neolitskega obdobja, sam grad je nastajal v daljšem obdobju od 12. do 16. stoletja in je sestavljen iz več stolpov, palač, obrambnih zidov in dvorišč. Nadzoroval je pomemben prehod po dolini in dograjevali so ga različni gospodarji doline.


Kar vrtim se v krogu in ogledujem zidove in stolpe, ki vsak pripoveduje svojo zgodbo. O sestopu po tisti strmini raje ne obujam spominov, a si v centru Brena za nagrado privoščim odličen sladoled. In celo k mizi se usedem, kar ni ravno v moji navadi😇. Ko se umirim in ohladim, nadaljujem s kolesarjenjem po cesti po lepem razglednem hrbtu. Smer: zlat kip, ki sem ga videla že daleč iz doline. S ceste spet zavijem v neko strmino, se spretno ognem avtu, ki ravno pelje navzdol in prikolesarim vse do zlatega kipa Kristusa Kralja na Colle di Cristo Re. 


Ni mi prijetno, odpeljem kolo na parkirišče in naredim še en krog. Ob kipu je nenavaden pomnik.

Na levem stebru so navedene fronte Rusija, Grčija, Albanija, Jugoslavija, Nemčija in Zahodna fronta osvoboditve, na desnem stebru Vzhodna Afrika, Severna Afrika, Grčija, Kefalonija in Španija. Znabiti, da je to pomnik vsem padlim vojakom te doline v vojnah 20. stoletja. Veliko je takih pomnikov, Italijani se z velikim spoštovanjem spominjajo padlih. Ogledam si še kapelo svete Marije Magdalene.


Osupnejo me izjemne stropne in stenske poslikave. Nastale so v 16.stoletju in vsebujejo globoko simboliko in versko sporočilo. Kako rada bi še tu postala in si ogledovala te izjemne freske. A žal me ura že močno priganja. Spustim se v mesto Bienne, ki si ga bom morda ogledala ob naslednji priložnosti. Skozenj najdem prehod in imeniten spust do kolesarske steze, ki jo "ujamem" v Cividate Camuno. Nato pa le še po znani poti mirno poganjam pedala ob toku reke.

Na izhodišče v Darfo Boario Terme prispem že v mraku, ko v cerkvenem zvoniku prižgejo luč in zvonovi vabijo k poslednji maši.







 



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...