sobota, 19. september 2026

Pohajkovanje nad Passo Tonale

Lago d'Iseo sem si že dolgo želela obiskati. S kolesom bi pokukala v vsako vas tam okrog in še malo stran. Peš bi se odpravila na kakšen razglednik. A to so želje, ob prihodu na južni del jezera naletim na neverjetno gnečo kot sredi glavne sezone. Odpeljem se kar na severni del jezera, kjer je meni bolj prijazno. Sproti prilagajam dnevni načrt raziskovanja😊. Obkolesarim jezero od vasi Costa do Marone in se naužijem sonca in prekrasnih razgledov. Kolesarim ob reki Oglio od Costa Volpine do Breno in od Incudine do Cedegolo, kjer mestoma naletim na neprijazne odseke in zaključim s kolesarjenjem v tej dolini.

Odpeljem se na Passo Tonale in se po deževnem dnevu prebudim v čudovit sončen dan.



Odločim sem za obisk osončenih pobočij. Po makadamu se namenim do bivšega zavetišča za romarje in popotnike, ki je sedaj preurejen v gostinski objekt.

Po pobočjih vse brbota in klokota, voda najde pot, ki tudi lepo zveni😊

Zavetišče je zaprto, dosegljivo je z avtom in izhodišče za številne pohodniške poti

Sobota je, lep dan in na teh pobočjih danes ne bom sama. Nadaljujem s hojo, do akumulacijskega jezera si delim pot s številnimi pohodniki, naprej grem - sama. Vsi izberejo odcep proti Citta morta in Alta Val Strino, kjer so ostanki vojaških objektov iz časa "Bele vojne". 

Nadaljujem v izbrani smeri in mojo pot spremljajo številni predirajoči 😮žvižgi svizcev. Hodim po poti nad jezerom in uživam v nenadejani glasbeni spremljavi ter seveda razgledih.




Prispem do otroških igral in table, ki mi pove, da sem v "Mestu svizcev"😀

Tako so hitri, da jih še opazim ne, le žvižganje je vedno bolj glasno in vedno več ga je😊. Spomnim se vasi svizcev tam nekje pod Dachsteinom, kjer se sploh niso oglašali. Za mimoidoče se niso zmenili, bili so močno rejeni, uživali na sončnih skalcah in so pohiteli le, če je pohodnikom kaj padlo na tla😄. Tu pa nobenega sploh ne zazna moje oko! Nadaljujem mimo planine Valbiolo. V amfiteatru gora, ki se dviga okrog mene, žvižgi svizcev še kar močno odmevajo. Jaz se vse bolj oziram na senčno stran nad Passo Tonale, kjer se na ogled postavljajo ledeniki pod Cima Presanella.



Kakšni kontrasti! Svet je vse bolj strm in kmalu dosežem Passo del Contrabbandieri (Prelaz tihotapcev), 2661m. Tod se začne ali pa morda konča 😊Narodni park Stelvio. 

Na obzorju ugledam kar nekaj tritisočakov, zgolj ugibala bi, kateri so. Vsi po vrsti so sami lepotci😌

Tod je nekoč potekala meja med Habsburško monarhijo in Lombardijo in domačini so po gorskih poteh tihotapili sol, žganje, tobak, tudi živino, od tod ime prelaza. Tod je potekala tudi vojaška pot preko Punta d'Albiolo na škrbino Montozzo, ki so jo med prvo svetovno vojno izkopali Alpini. Danes je opremljena z jeklenicami in je možen vzpon po njej z ustrezno opremo. Jaz si pa oddahnem in ogledujem ozek greben, ki vodi na sosednjo Cima Casaiole, a je videti močno krušljiv. Kar vsedem se in uživam v razgledih.


Ležernost se naseli vame in po počitku zavijem navzdol. Ker ura še ni pozna, pri planini zavijem proti zgornji postaji vlečnice, da bi nadaljevala z lenarjenjem. Tod so svizci ravno tako glasni kot oni "mestni" pri planini, a so pravi pozerji. 

Ko dosežem podest in ogledujem, kje bo najbolj luštno sedeti, od zgoraj nekje prihitita dva pohodnika po komaj zaznavni stezici. Grem pa še jaz pogledat, kaj je tam zgoraj😊.

Po lepi travni dolinci dosežem najprej manjše jezerce in nato greben, ki je - strelski jarek. Po in ob njem dosežem Cima Tonale Occidentale, 2694m😃. 





Odprejo se tudi razgledi na ledenike pod Adamellom.


Kakšne lepote, kakšno čudovito doživetje. A začutim, da nisem sama. Malo pod vrhom stoji in me opazuje dvoje oči😀.

Kar nekaj trenutkov se gledava, potem pa se odloči in me pusti samo. Drži me, da bi zavriskala od veselja in lepote, pa spoštujem tišino, ki kraljuje v tem svetu in samo obsedim. Za spust izberem sicer precej strmo pobočje, a ko dosežem vidno potko, je spuščanje en sam užitek. Pogledi na jezero Bleis, ledenike pod Adamellom in Presanello me povsem prevzamejo.



Ko se spustim tako nizko, da že vidim in slišim cesto, moram narediti precejšen ovinek zavoljo za pašo ograjenih travnikov. Začutim utrujenost. V objektiv ujamem še nekaj postavnih svizcev in rožic.


Spust kar traja in traja, vrhov, po katerih sem se sprehajala, ne ugledam več.

Tudi sonca na prelazu ni več, ko dosežem izhodišče.

Naslednji dan se odpravim na senčno stran, a moram kar takoj spremeniti načrt. Pot pod gondolo na Passo Paradiso, 2600m, je zaradi podora zaprta. Odločim se za razkošje in razvajanje in se na sedlo odpeljem z gondolo. Pot namesto v 2,5 urah opravim v 10 minutah😟. In kaj zdaj? Po servisni cesti mi ni da bi se sprehajala. Najprej si ogledam skalni vrt in spomenik vojskujočim. Še danes ljudje nosijo sveže cvetje....in verjetno tudi še točijo solze😔.


Zavem se, da sem sredi nekdanje bojne črte. Pred dobrim stoletjem so tu potekali boji, gradnja rovov, oskrbovanje položajev v izjemno težkih razmerah. Še jaz bi potočila solzo, ko pomislim, kako hitro ljudje pozabljajo nedavno zgodovino!

Danes je tu le tišina in spokoj, pozimi mora biti na smučišču zelo živahno, pred dobrim stoletjem pa so bili tu vojaki, mulatjere, skladišča, streljanje, gradnja vojaških objektov...

Okoliške gore se ogledujejo v dveh jezercih.


Najprej "osvojim" nižjo skalno vzpetino, da se razgledam in si zamislim svojo pot. Mika me Passo Castellacio visoko zgoraj, tik pod vrhovi. A brez prave opreme ne morem naprej. Zatorej se bom zadovoljila s sprehodom po tem lepem od ledenikov oblikovanem svetu.  


Odkrijem še tretje jezerce😀.

Pogledam tja preko, kjer sem bila včeraj, z nogami in očmi😊.


Čez grušč in ostanke morene sem kar hitro pri koči Presena, 2753m. Za njo je žalosten ostanek ledenika, ki je še nedavno prekrival vse to področje.

Prav do ledenika ne morem, dostop je zaprt. Grem pogledati nenavadna bivališča na terasi za kočo.



Če ne morem prav tja, grem pa malo višje...



Spuščam se po drugi strani, ob robu "smučišča", kjer so krasne skale, ki jih je oblikoval ledenik. Mestoma moram prijeti tudi skalo😃.



Oh, kakšni razgledi.😊

Odkrijem še četrto in peto jezerce😃

A moje veselje skazi pogled na ostanke nekdaj mogočnih ledenikov. In spet bi potočila solzo, saj se ljudje dandanes kljub očitnim posledicam našega delovanja tega v resnici in iskreno sploh ne zavedamo! Tudi ostanki železja in vojaških stavb me ne pustijo ravnodušne. Le kaj bi bilo možno narediti, da se prepreči ta pot, po kateri sedaj drvi ves svet?


Ob lepih razgledih in mrčnih mislih se vrnem nad prvi dve jezerci.

Na razglednik nad gondolo se ne morem povzpeti, tam potekajo obnovitvena dela. Galerij ne morem obiskati, tam se je zgodil podor. Še pot, po kateri se bom spustila v dolino, ima obvoz, mestoma kar zahteven. Področje podora je dobro vidno z obvozne poti.

Spuščam se po slikoviti rami nad dolino Presena.



Pot se izteče na staro vojaško cesto. Slap, tunel, 



nato pa dooolgo korakanje po cesti brez razgledov. A poslednji razgledi me ponovno razveselijo.




In ni daleč sončni zahod, ko se vrnem na izhodišče.





































četrtek, 17. september 2026

Valle Camonica - osrednji in severni del

Že od prvega stika z jezerom Iseo mi ne gre po vnaprej pripravljenem osnutku načrta😀. Pa mi ni hudega. Nove informacije in opažanja na poti mi narekujejo druge poti. Prevozim severno obalo jezera in kolesarsko pot ob reki Oglio do kraja Breno in doživete poti so nepozabne.

Vreme mi narekuje krajšo turo. V dolini je vroče, dež in nevihte obetajo že opoldne in umaknem se visoko nad dolino, na planoto na višini okrog 1000m. Parkirišče najdem v vasi Borno, kjer se pripravljajo na veliko praznovanje. Ker (še) ne dežuje, sedem na kolo in si ga dobro ogledam. 



Kamnite hiše, ozke, strme ulice, majhni trgi. Prava gorska vasica. V vasi je prav živahno vzdušje. Pripravljajo se na srečanje alpinov veteranov, Alpini so elitna gorska enota italijanske vojske, ki je bila ustanovljena v 19. stoletju za obrambo alpskih meja in bojevanje v visokogorskem svetu. Med 1. svetovno vojno so se bojevali na visokogorski fronti od Stelvia prek Adamella do Dolomitov.


Obhodim veliko cerkev, najdem grb mesta na tleh in krasne poslikave sončne ure na pročeljih.




Zvabi me cestni kažipot za Lago di Lova. Sledim mu skozi mestno jedro, nato se prične asfaltna cesta ožati in postaja vse bolj strma. Ko se končno le uravna, se razcepi in sledim kažipotu za Pot miru. Sprva lep makadam kmalu postane bolj grob, klanci vse bolj strmi. Nekaj časa vztrajam, ko mi postane utrudljivo in neprijetno, se obrnem in vrnem do razcepa. Na izbiro imam le drugo makadamsko pot, ki je označena pot za MTB. To ni moj priljubljen način kolesarjenja, zato se po drugi strmi, a asfaltirani poti vrnem v mesto. Nadaljujem po glavni cesti in kmalu dosežem prelaz Croce di Salven, 1108m. 

Spustim se v Val di Scalve, kjer me ob cesti preseneti ogromna mravlja.

Predstavlja izvirno povabilo na naravoslovno pot po gozdu Giovetto, ki je znan po mravljiščih gozdnih mravelj. Še do jezera Giallo se spustim, nato pa me grozeči oblaki opozorijo, da je že davno napovedan dež zdaj res na poti. Kar hitro se po isti poti vrnem do Borna. Opazim, da je v teku tudi spravilo živine v dolino.

Jaz pa urno pospravim mojega konjička pod streho in začutim prve kaplje. Deževni preostanek dneva izkoristim za počitek in načrtovanje prihodnjega dne.

Dež je ponoči prijetno osvežil ozračje in vrnem se v dolino. V Cividate Camuno počakam na vlak, 

ki me zapelje v Edolo. Tam se dolina Camonica obrne proti SV. S kolesom in peš si ogledam mestece.
Reka Oglio je vsa razpenjena in umazana od nočnega deževja. Najdem nadaljevanje kolesarske steze, ki me bo, tako mislim danes, jutri popeljala v zadnjo tretjino doline. Začetek po cesti je strm, nadaljevanje po kolesarski stezi je še malo bolj strmo in me pripelje skozi vasico visoko nad Edolom. Ko se teren uravna, potrebujem kratek predah.

In preračunavam.... le malce naprej se bom še zapeljala, do naslednje vasi. Po krasni asfaltirani stezi se vozim visoko nad dolino, pod orehi in kostanji, ki že odmetavajo plodove ... 

Ups, tu pa je voda odnesla novo stezo. A tam naprej se odpirajo pogledi na visoke gore.


Prečim prodnat odsek in nadaljujem po lepem asfaltu. Pripeljem se do vasi Incudine. Potem ko brez uspeha iščem nadaljevanje poti med hišami in me prežene pes, se spustim strmo navzdol v središče vasi. 

Na klopci ob reki posedim ter si privoščim okrepčilo. Dolga pot nazaj me čaka, zato pohitim, to pot navzgor v strm klanec in do konca vasi, potem pa krasen spust... jipiii.

Ko se steza razcepi, se pustim prepričati info tabli, da nadaljujem s spustom po krasnem novem asfaltu. Glede na informacije na tablah naj bi se v Edolo pripeljala tudi po drugi strani reke Oglio. 

Še preden prečkam prometnico, je veliko delovišče, odstranjujejo velike kupe naritega gramoza. A mostiček je nov, asfalt lep in gladek ...


Spet vzpon in poganjam pedale, saj kolo drsi prijetno gladko, v senci, po označenih stezah. Potem pa le nekako dolgo časa ni odcepa steze za Edolo. Ustavim poštarja in ga vprašam za pot. Napoti me v smeri, od koder sem prišla in pove, da tam ni asfalta, je pa dober makadam prav do Edola. In res se od asfaltirane ceste kakšen kilometer nazaj odcepi makadamska pot, po kateri se dvignem mimo cerkve spet visoko nad dolino. 

A kaj, ko se pot spušča in dviga, makadam postaja vse slabši.... in obrnem, saj bo teh 5 kilometrov v takih razmerah predolgo trajalo. Spust do ceste, čez lep nov most in delovišče ter vzpon po asfaltu do razcepa, da sem spet na trasi, po kateri sem prišla. Proti Edolu se pot vseskozi spušča, a ker je steza mokra in polna kostanjev in orehov, prav hitro tudi tu ne upam peljati. Ura se že prevesi pošteno v popoldan, ko se končno pripeljem nazaj v Edolo 

in se pravzaprav šele sedaj začnem vračati proti izhodišču, od koder me je pripeljal vlak. Poiščem trgovino in kupim nekaj za pod zob. Vse, kar sem imela s seboj, sem že pojedla, italijansko uro za kosilo pa sem zamudila😕. Najdem pravo smer, najdem kolesarsko stezo in veselo kolesarim, saj navzdol po dolini bo hitro šlo... 

A se mi že v naslednji vasi ustavi. Tabla "Deviazione" me odpelje na zelo prometno cesto, po kateri moram vzdržati 7 km s kamioni, kombiji, bolj ali manj hitrimi in strpnimi. Na kolesarsko stezo se vrnem šele v vasi Marone, le da tu ni asfalta, ampak podlaga, ki se pod kolesi prav neprijetno melje in me spodnaša. Nekako zdržim do odseka, ko se kratko vrnem na prometnico in preko mostu na drugo stran reke. Makadam postaja boljši, steza teče ob gozdu in se spet veselim lepega kolesarjenja. Le malček me skrbi, kje bo speljana kolesarska steza, saj dolina postaja vse ožja.

Pripeljem se do razcepa, kjer se en del spusti proti vasi Cedegolo, drugi del pa se prične rahlo dvigati, podlaga postane kamnita. Pa sledi spust in vzpon in še bolj strm vzpon. Kamenje v gozdu je mokro in v strmem klancu me začne spodnašati. Ustavim se, prav previdno obrnem in največjo strmino odpešačim. Vrnem se do razcepa in zavijem dol v vas Cedegolo na železniško postajo in počakam - na vlak. Kar nekaj okoliščin v današnjem dnevu me pripelje do odločitve, da s kolesarjenjem ob reki Oglio ne bom več nadaljevala, saj je presenečenj (pre)več kot jih lahko obvladam in prenesem. Za povrh vlak ne ustavi na postaji, kjer imam avto, ampak izstopim v DBTerme. 

Počakam vlak, ki me odpelje nazaj v Cividate Camuno.

Naslednji dan je napovedano spremenljivo vreme. Kolo naložim v avto in vozim po dolini Valle Camonica. Ustavim se v Edolo, lepo mestece je. Opravim nekaj nakupov in se sprehodim.



Nato pomaham reki Oglio v slovo

in se ne ustavim, dokler ne pripeljem na Passo Tonale, 1883m.

Prelaz je in je bil pomemben prehod med Lombardijo in Trentinom. Na prelazu je postavljena kostnica, namenjena spominu na vojake, ki so padli na območju Adamella, Presene, Tonala in zgornje Val Camonice med boji na italijansko-avstro-ogrski fronti. Ta del fronte je bil znan kot "bela vojna", ker so boji potekali visoko v gorah in na ledenikih. Odpravim se na sprehod, da si ogledam bližnjo okolico.



A me dež hitro prežene. Deževno popoldan je pripravno za lenarjenje. Proti večeru se prične jasniti.

Zvečer si pretegnem noge in si ponovno ogledam spomenik. Njegova nočna osvetlitev je v barvah italijanske zastave.












Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...