sreda, 26. april 2023

Spet v Istro: Čičarija

V teh prazničnih dneh, ko se obeta lepo vreme, se bodo množice ljudi napotile novim krajem in dogodivščinam naproti. Le kje poiskati samotne stezice? V Čičariji je še nekaj vrhov, ki jih želim obiskati in glede na nizke temperature bodo kar prijazen cilj. Pozno greva od doma, na izhodišču v vasi Brest sva že skoraj popoldan. Po lepi, mestoma kar strmi poti sva hitro na vrhu Žbevnice, 1014m.





Pot nama zaljšajo le redke rožice. Kot da bi narava še čakala z razcvetom pomladi.



Črni oblaki se zbirajo nad Snežnikom in Učko, zato kar pohitiva na naslednji, Špičasti vrh, 957 m.



Neoznačena pot naju vodi čez lepe travnike do kolovoza, za katerega so pot usekali v skalo.

Znajdeva se na prelepi livadi, nad katero kraljuje visoka slikovita stena. 


Spustiva se le nekaj korakov po kolovozu, nato naju premami prelepa livada.


Preko nje in čez travnike do kolovoza, ki naju pripelje nazaj na izhodišče. Poklepetava z domačinom, lovcem, ki Slovenijo dobro pozna. Sedaj veselje in zdravje išče v naravi. Nazdravimo z domačim encijanom.



Naslednji dan se zapeljeva v Račjo vas. 

Odpraviva se po poti, ki naju najprej pripelje do jame Sv. Jelena.



Dolgo in zlagoma se vzpenjava do Gomile, 1027m.


Tudi tod rožice še čakajo na toplo sonce. V načrtu imava še obisk Orljaka preko vrha Močvil. Spustiva se do razcepa in lepa neoznačena stezica naju pripelje na sedlo.

Najdeva redke stare markacije, a poti ni. Prebijava se čez balvane, podrta drevesa in doseževa neizrazit vrh. Močvil, 1060m.


Pri spustu nekaj časa lepo lovim stezico, nato pa naju neprehodna podrast povsem oddalji od grebena. Smer le slutiva in vztrajava pri njej kolikor dopušča teren. In kar naenkrat se znajdeva pred velikim kamnitim možicem.

A pot naprej spet izgine v goščavi in še nekaj časa traja, da prideva do gozdne ceste, kjer so kažipoti. Orljak bo počakal do prihodnjič, skleneva. Do avta je le še nekaj minut, a sonce se že poslavlja.












nedelja, 23. april 2023

Skok v Belo Krajino

Že v lanskem letu sem se odpravila raziskovat Belo Krajino, s kolesom. Pešpoti, občutki med hojo in razgledi pa so povsem drugačni.  Za vikend se naredi lepo vreme na JV in zdi se mi dobra izbira spoznati tudi kakšen belokrajnski vrh. Že ko se vozim proti J, me prevzame sto odtenkov zelene barve, ki jo še povdarijo cvetoče češnje.

Potepanje začnem v Črmošnjicah. Odpravim se ob Divjem potoku, V kratkem sprehodu prisluhnem simfoniji tisočerih zvokov, ki ga ustvarja voda na brzicah in slapovih. Ptičje petje in vonj čemaža doprineseta k popolnosti užitka. 





Nedaleč stran so Gače, smučarski center, kjer začnem krožno pot na Mirno goro. Preko smučišča se vzpnem na vrh Gače, 955m.



Vrh sam je zaraščen. Pod vrhom je informativna tabla in lepi razgledi proti Kočevskemu rogu. Če bi bilo lepo vreme, bi se videlo menda do Triglava. Nadaljujem kar po vrhu grebena do naslednje zgornje postaje vlečnice in naprej. Oznak planinske poti ne vidim, a nadaljujem v smeri poslednjega smerokaza. Kmalu stopim na planinsko pot. Spuščam se preko livade, mimo znamenja.


Spust se nadaljuje, dokler ne pridem do ceste. Pa kljub oznakam ne vztrajam na njej, saj naredi velik ovinek. Po strmem kolovozu in za zaključek med številnimi z mahom poraščenimi balvani najdem pot in dosežem vrh Mirne gore, 1047m.



Le kratko se odžejam in se spustim do planinskega doma. Vzpnem se na vrh zvonika in se razgledam daleč naokrog. Pogled seže do Kleka pri Ogulinu.



Od doma sledim cesti do ovinka, kjer me kažipoti napotijo proti Ponikvam.


Ponikve je prelepo kraško polje na J obronku Kočevskega Roga. Ponikve je bila nekdaj tudi vas. 



Nadaljujem po pastirčkovi poti mimo vodnega zajetja in dveh ribnikov skozi prelep gozd do ceste.




Nadaljujem po poti partizanskih bolnišnic in sem kmalu tam, kjer sem začela, pod vrhom Gač.



Naslednji dan se zapeljem v Semič. Sprehodim se mimo mogočne cerkve.


Pot na Smuk me vodi mimo starih in obnovljenih zidanic, skozi koprive in sadovnjake strmo do gozdne meje. Vinogradov je ostalo zelo malo, zidanice so v glavnem postale vikendi.


Proti koncu se pot položi in čez lepe livade kmalu dosežem vrh Smuk, 545m. Na vrhu je lovski dom in cerkev. 


Ne zadržujem se dolgo, pot me vleče naprej. Najdem ruševine gradu Smuk, ki jih je prerasel čas.

Najdem še polharski dom in se sprehodim skozi polhov nasad. Prostrano pobočje vrtače so izkoristili in nasadili orehe, češnje, jablane, kostanje, hruške in jerebike za polhe.


Nekje zgubim markacije zamišljene poti sestopa in dolgo hodim do vrha Semenič, 590m.

Spet najdem markacije in sestopim mimo cerkve do Semiške panoramske ceste. 

Vetrc pihlja, a je kljub temu vroče. Pogledi so zanimivi, da skoraj zgrešim odcep v Semič.


Le še vroč spust do avta. Prezračim ga kot sredi poletja. A vem, da bo jutri dež in ohladitev, misel na dva topla dni v Beli Krajini pa me bo grela.

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...