sobota, 11. november 2023

Mitski park Rodik in ....

Spet je prišel tisti čas, ko se je začela zima v gorah, jaz pa bi rada doživela še malo toplote in barvitosti jeseni. Po deževnem tednu kaže na tri dni suhega vremena. Še zjutraj dežuje in kar oklevam z odhodom. Posledično stojim v koloni, ki se le počasi pomika proti Primorski. A ko naposled le zavijem z avtoceste, se vzradosti moje potepuško srce. 

V prisrčni vasici Rodik, ki je stisnjena pod barvit hrib Ajdovščina, me pozdravi informativna tabla z vrsticami: Kamor seže nam pogled, tam so polje in breg in širni gozdovi, tam dom je in cvet in donijo domači zvonovi. 


Vsega napisanega je na pretek, po vseh stezah in vlakah pa po močnih nalivih teče tudi voda. V sprejemnem centru dobim načrt in nekaj kratkih pojasnil in se zaženem v breg. Pot je slikovita, jesensko obarvana in ...vodnata.



Kolovoz me pod vzpetino Čuk pripelje do točke, kjer se mi razkrije prvi mit Na jezeru.


Še nekaj jesenske barvitosti 


in že sem na vrhu Ajdovščina, 804 m.

Razkrije se mi zgodba o nastanku in pomenu naselbine Ajdovščina.


Že sestopam, med drevjem komaj najdem stebričke, ki označujejo pot. Zato pa najdem druga znamenja in slike.


A me le pripeljejo do tretje zgodbe o Njivicah.

Četrta zgodba je umaknjena vstran s poti in ker me čas priganja, jo pustim za prihodnji obisk. Kar blizu najdem peto zgodbo o Kobilji glavi.


In malo preden sklenem krog, še pripoved o Robidi.

Sprehodim se skozi vas.
mimo cerkve sv. Trojjice

In nadaljujem na spodnjo, Babino pot, kjer v skrajšanem krogu najdem Cikovo jamo
Babca in Babo.


In obilo lepih prizorov, do koder mi seže pogled.






Naslednji dan se pustim zapeljati na festival kakijev v Strunjan. Privoščim si nekaj dobrot in en dolg sprehod po solinah, vzpnem se do križa in vrha Ronek ter krožno nazaj.


Sonce nikakor ne more pregnati debelih oblakov, ki se navlečejo na priobalni pas. Tja proti Krasu je videti bolj obetavno. Odpeljem se v Redipuglio, ki se kopa v soncu.  Vzpnem se na grič Sv. Elija.


Obhodim mogočen spomenik žrtvam 1.svetovne vojne.

Nadaljujem v Clauiano, ki naj bi bil eden od najlepših italijanskih mest, a me sprehod po njegovih ulicah ne prepriča.


Nedaleč je Medea in nad njo grič, vrh katerega je še en mogočen spomenik Ara Pacis Mundi. Postavljen je bil po II. svetovni vojni v spomin vsem padlim v vseh vojnah sveta, kjerkoli so že bile. Simbolično naj bi vodil ljudi k miru in bratstvu. Žal učinka dandanes ni (več) čutiti. Razgled pa je čudovit.


Tudi nad Cormonsem se dviga prijazen grič Monte Quarin, 274m. Pohitim, da sončnega zahoda z njegovega vrha ne zamudim.


Ponedeljek naj bi bil sončen, a je sončno le jutro.


Iznad morja se nad Kras privali debela plast oblakov. Na poti domov se ustavim v vasi Škrbina,

od koder naredim krožno turo na Mali Ovčnjak, 574m

in na sv. Katarino, 517m. Vsaka postaja križevega pota je lep vrtiček.


Soncu za nekaj kratkih trenutkov uspe raztrgati oblake, da ob poti zažari ruj.

Tudi v sivini ujamem še nekaj lepih barv, ki mi polepšajo pot domov. 



















torek, 10. oktober 2023

Kanjon Raše in ob morju s kolesom

Dolgo sem že imela v načrtu kolesarjenje po kanjonu reke Raše, a je bilo enkrat prevroče, drugič je zmanjkalo časa, tretjič... Tokrat pot pričneva prav na J koncu Istre. Parkirišče najdeva kakšen kilometer pred križiščem ceste iz Trgeta z glavno prometnico, ki pelje iz Labina v Pulo. Pa ne bi bilo treba, je parkirni prostor tudi ob sami prometnici, le da nisva vedela zanj. Po glavni cesti zapeljeva le čez most, nato se takoj desno odcepi makadamska cesta v samoten kanjon Raše. 

Cesta je makadamska in zložno vijuga bolj ali manj ob reguliranem toku reke Raša.  


Potiskava pedala in se poglobiva v tišino in zelene gozdove, travnike, pašnike....


25 km mine kar prehitro in že sva na glavni cesti, ki pelje iz Plomina v Pazin. Le dotakneva se je in zavijeva ostro desno  v strm klanec, ki naju pripelje do vasi Šumber, kjer si privoščiva oddih in okrepčilo ob stari cerkvi, ki žalostno razpada.

Nadaljujeva po razgledni planoti skozi redko poseljene vasi Kraj Drage, Sv. Martin, Paradiž... gori in doli, mimo mogočnih posestev in skozi vinograde.

Pri Snašićih zavijeva v Barbiće. Kažipot na koncu vasi naju odločno usmeri na sprva kolovoz, ki se kar hitro spremeni v razsuto makadamsko cesto, po kateri si ne privoščiva vožnje. Kolo zajahava šele malo pred iztekom na glavno cesto, ki pelje od Labina do Pule. Le še nekaj kilometrov makadama po samem ustju Raše in krog je sklenjen. 
Za nagrado si ogledava park skulptur Dubrava pred Labinom.



Naslednje dni nadaljujeva s kolesarjenjem ob morju. Izbereva in združiva že znane odseke poti, ki potekajo neposredno ob morju in ki sva jih že prevozila v sklopu kakšne druge kolesarske poti. 

Začneva pri trdnjavi Punta Christo in kolesariva do Peroja.


Naslednji dan začneva v kampu Polari.




Po lepih poteh skozi borove gozdove in čez polotok Zlatni rt prispeva v Rovinj.



In nadaljujeva ter vztrajava ob morju vse do konca utrjene poti skozi kamp Amarin. Nazaj narediva kakšen ovinek levo ali desno več, da pot ni povsem ista in se do avta pripeljeva, ko je sonce že nizko nad obzorjem.

Še en lep, topel dan je pred nama in prekolesariva še odsek od Funtane 


mimo Bele Uvale, Zelene in Modre Lagune do Poreča in še naprej do rta Materada.

Občudujeva barvitost v tem letnem času.



V zraku je veliko vlage, nadihava se morskega zraka z eteričnimi olji mogočnih borovcev.

In zvečer občudujeva sočni zahod v Zeleni laguni.

Zadnji dan pred napovedanim poslabšanjem izkoristiva za pot domov. Zaradi obvoza se peljeva skozi vasico Trviž

in osvojiva 478 m visok Piloščak z lepim razgledom.


In tamkaj zaključiva še eno lepo jesensko turo, kjer sva spoznala še nekaj skritih kotičkov prelepe Istre.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...