četrtek, 22. avgust 2024

Utrinki iz Vzhodne Tirolske 1.del

Že v juliju sem bila dogovorjena za plezalni tabor, a sem morala udeležbo odpovedati. Zato sem bila to pot še toliko bolj vesela, ko so se okoliščine vendarle tako izšle, da sem se ga lahko udeležila. 

Že dan poprej se odpravim na pot. Obiščem Tristacher See in se sprehodim ob njem.



Le nekaj korakov je do Zgornjega jezera (Alter See), okrog katerega pelje botanična pot. Nad jezerom se pnejo strme stene in vrhovi Lienških Dolomitov.


Nadaljujem do Passo Stalle, ki me je očaral lani. Tudi letos mi pričara posebej lepe trenutke.



Naslednji dan se zapeljem v dolino Defereggen do največjega kraja St. Jakob. Sprehodim se po lepi poti ob reki Schwarzach in pokukam v center vasi.




Odpravim se nazaj do parkirišča, kjer se snidemo s prijatelji in se po strmi poti vzpnemo v plezališče Hundskofel,


Mokra skala se kar hitro posuši in nam ponudi odlično plezanje v granitu na nadmorski višini 1540m. Komur je vmes dolgčas, se lahko odpravi na ferato. Viseči most povezuje dva veličastna skalna stolpa. 

Naslednji dan se dobimo na parkirišču pri koči Lucknerhaus, 1920m. Ker sem prehitra, se lahko ogrejem s sprehajanjem. Vzpnem se ob  Kodnitzbachu, vseskozi s prelepimi pogledi na Grossglockner.

Mraz je in skala v plezališču je še vlažna. Ko pričnemo s plezanjem, je že povsem suha. Dostop do plezališča je tokrat zelo kratek, le nekaj korakov nad parkiriščem. Kamnina je kvarcit in vsi smo navdušeni nad stopi in oprimki. Kamorkoli stopiš, karkoli primeš, drži😊. 


Opremljenih je 33 smeri vseh težavnosti, za vsakogar se nekaj najde, tudi za dva, ki gresta plezat večraztežajno smer. Ko pa sonce prikuka izza hriba in pošilja svoje vroče žarke, tudi na tej morski višini postane pošteno vroče.

Tempo plezanja se zmanjša, počitki so bolj pogosti, umikamo se v senco, ki jo nudijo macesni ob steni. Kar hitro se sence daljšajo in postane prehladno. Večer se bliža in zadovoljni z odličnim plezalnim dnem se poslovimo od te prelepe dolince.

Na povratku se ustavim ob slapu Staniska in prisluhnem njegovemu bučanju. Gore se že odevajo v večerno svetlobo.


Tretji dan spet začnem bolj zgodaj. Ustavim se ob reki Isel, nad katero je zgrajena razgledna ploščad z informativno tablo o poteku pešpoti ob tej reki (Iseltrail) od izvira v dolini Virgen do njenega izliva v Dravo. Ob poti me na obisk povabi še grad nad Lienzem.


Grad je še zaprt, sprehodim se po grajskem vrtu.


Povzpnem se do kapelice, od koder se odprejo pogledi na Lienz


poletno sankališče, ki poteka po smučišču in

na staro gostišče s prelepim ozadjem, ki ga rišejo Lienški Dolomiti.

Z vožnjo nadaljujem na parkirišče pri gostišču Kreithof, kjer so pogledi na njih bližji.

Od tod naprej bi nas plačljiva cesta  pripeljala do parkirišča pod Dolomitenhutte, kjer se prične veliko poti v to skupino gora. Mi pa pričnemo dostop v plezališče v nenavadni steni Kinnbichla, 1098m. 

Plezališče Kreithof nam ponudi skoraj 200 opremljenih smeri v apnencu. Plezanje je povsem drugačno, kamnina pogosto zloščena do sijaja. Spominja na tisto v našem plezališču Zg. Čreta, smeri pa na tiste v G. Igu😓. Tudi vročina in utrujenost od preteklih dveh dni pomagata, da kar radi posedimo v senčki.

Po zaključenem plezanju se prijatelji poslovijo, jaz pa še malo podaljšam svoj potep😊


petek, 9. avgust 2024

Od Krimmla do Wiesbacha s kolesom 2.del.

Tretji dan mojega potepanja se zapeljem na železniško postajo v Saalfelden an Steinernen Meer. S kolesom se vkrcava na vlak in se zapeljeva v Zell am See.




Mesto še spi, a trgovci že razstavljajo svojo ponudbo.

Sprehodim se skozi stari del mesta in zavijem na promenado ob jezeru. Kolesarska in sprehajalna pot sta večinoma ločeni.


Jezero obvozim, utrip ob njem narašča s časom.



Po povezovalni poti prek zamočvirjenega predela ponovno dospem v Zell am See. Sedaj je v mestu že zelo živahno. Kavico si bom privoščila nekje drugje😉. Žejo, lakoto in radovednost potešim na klopci ob jezeru s čudovitimi razgledi na salzburške alpe.

Poiščem odcep kolesarske poti proti Saalfeldnu. Zapeljem se skozi prelep vrt ob gradu Prielau.



Kar hitro prispem v Maishofen, kjer je prostora za sedenje ob kavi obilo.


Nadaljujem s kolesarjenjem. Pred menoj je vseskozi veriga prelepih gora.

Steza teče prek pobočij visoko nad dolino in razgledi so prelepi. Ozračje je prijetno sveže, vseskozi pihlja hladen vetrič. V gorah je še kar nekaj snega😕


V Almdorfu se peljem čez dvorišče kmetije, ki je vsa v cvetju.


Spustim se v Maria Alm in ponovno vzponem, da dosežem njen drugi konec. Po malo prometni cesti se zapeljem skozi središče tega lepega turističnega kraja

in nadaljujem s spustom, spet čez prelepe travnike in ob golf igrišču do Saalfeldna. Kar hitro se sprehodim skozi stari del mesta, saj je tu vročina občutna.


Na železniški postaji naložim kolo v avto in prenočišče poiščem v svežini višje pod gorami. Tišina je popolna. Ni vetra, ni vode, celo ptiči so obnemeli ob tolikšni lepoti.



Naslednji dan pričnem kolesariti na parkirišču v Saalfeldnu. V zgodnjem jutru je zrak zelo svež. V ozko dolinco ob reki Saalach, ob kateri teče kolesarska pot od Zell am Seeja naprej, sonce še dolgo ne pokuka. Ogrejem se šele, ko se dolinca v kraju Wiesbach bei Lofer razširi. 


Parkiram kolo in se odpravim v sotesko Seisenberg. Na začetku me sonce povabi na brodenje po vodi.

Nato stopim v senco soteske in se ob silnem bučanju vode sprehodim skoznjo. Mestoma se stene povsem približajo in ozka lesena potka nam kaže pravo pot.








Ko se vodni tok umiri, po sestopni poti dosežem središče Wiesbacha. Spet poiščem klopco v senčki. Še vedno v glavi buči in šumi in brbota. 
Kolesarska pot me potegne dlje od načrtovane. Le nekaj km naprej je Lamprehtova votlina, ki je zaradi silne gneče pri vstopu ne obiščem. Še malo naprej je Vorderkaserklamm, kjer so na ogled ostanki ledene dobe. 


Tudi to naravno znamenitost zaradi preobljudenosti spustim. Na drugi strani ceste in reke poiščem gozdno pot, ki me pripelje nazaj v Wiesbach. Vračam se po znani, danes že prevoženi poti, le da tokrat poganjam navzgor, a sonce in vročina še nista dosegla kolesarske poti.

Pogledi so drugačni.

Nad in v širši okolici Wiesbacha so številna plezališča in ferate. Pogled na sektor Platte😋. 


Eno od postajališč na Skulpturenradweg, krožno kolesarsko pot, ki povezuje Leogang in Lofer. Možnosti za mirno in uživaško kolesarjenje so številne. Tudi za bolj zahtevne kolesarje se najdejo številne poti.

Kolo naložim v avto in da si pretegnem noge, pohitim še do puščavniškega zavetišča visoko nad Saalfeldnom.




Pogledi sežejo do Zell am See-ja, v dolino Hinterglemm in še dlje.

Naslednji dan se odpravim proti domu. Bolj ravninski del TRW bo počakal jeseni, ko bodo temperature zmerne. Pot je kar dolga in privoščim si premor. Obiščem Unterer in Oberer Rotguldensee.

Vzpenjam se po sončni tihotni dolinci. Ob poti so številni slapi in slapiči in mogočni macesni.


V spodnjem jezeru se ogledujeta Grosser Hafner in Kolnbreinspitze.

Na poti na zgornje jezero se večkrat ozrem na spodnjega. A previdnost pri hoji ni odveč. Pot je zaradi izpostavljenosti zavarovana.

Slap iz zgornjega v spodnje jezero je mogočen in bučen.

V zgornjem jezeru je prav tako še odsev gora. Bučanje slapu ne seže v ta amfiteater. 


Sedem v senco in prisluhnem tišini, ogledujem okolico in ko pričakam sonce, se pripravim za spust.



Povratek je vroč, vsa pristopna stran doline se koplje v soncu. Cvetje zažari v vsej svoji lepoti.




Ustavim se v senci pri koči in si privoščim ...sveže pečeno malinovo torto z makom. Mmmhhhnn kako se topi v ustih...😃
in pot domov je precej krajša😊.










Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...