sobota, 31. januar 2026

Obronki beneške ravnice: Castello di Coloredo di Mt. Albano in Osoppo

Nedaleč od Udin je eden najlepših gradov v FVG, Castello di Coloredo di Mt. Albano. Le od daleč si ga lahko ogledam, na gradu potekajo velika obnovitvena dela.


Sprehodim se skozi majhno vasico ob njem.

Parkirišče je pravi razgledni balkon.  



Nadaljujem proti Ossopu, 


kjer je nad istoimensko vasico grič, vrh katerega so ostanki preko dvatisoč let stare trdnjave. Skozi svojo zgodovino je ves čas služila kot vojaška utrdba. Na vrh griča se je mogoče zapeljati z avtom, a meni lagoden sprehod navzgor in po vrhu zelo prija. Parkirišče in vstop v muzej na prostem sta brezplačna.

Pokukam skozi okno in

se sprehodim po celi ravnici na vrhu griča ter skozi zgodovino nastajanja in propadanja tega pomnika preteklosti.









Možen je tudi ogled podzemnih hodnikov in skladišč, a to raje opustim. Bolj kot v temačno zgodovino se raje zazrem v prelesten dan, ki se je naredil nad dolino Tagliamenta in na vršace, ki se pnejo nad njo.



Beli so vršaci in belo je tudi na travniku okrog mene. Posedim na klopci in užijem tihotnost trenutka.



Sence so dolge in treba je sestopit.

Sončni zahod je nepozaben, polna luna je ravno prav okrogla.










petek, 30. januar 2026

Obronki beneške ravnice: Corno di Rosazzo in Udine

To pot odločitev za cilj mojega potepa ni bila odvisna zgolj od vremenske napovedi. Upoštevati sem morala še dejstvo, da so se kolena uprla moji nenehni želji po gibanju. Iz spomina se prebudi slika na prijazno ravnico Benečije, kjer se pred višjimi in visokimi gorami dvigujejo vzpetinice in vzpetine.


Za prvi preizkus, koliko še zdržijo, kolena namreč, izberem skoraj ravninsko pot. Parkiram pri cerkvi sredi vasi Corno di Rosazzo.

Ime kraja je sestavljeno iz imena potoka, ki teče skozenj in italijansko besedo za vrtnice, ki jih gojijo v samostanu. Preko polj, travnikov in nasadov vinske trte in oljk



namerim korak proti samostanu Abbazia di Rosazzo, ki se dviguje nad ravnico. To je eden od največjih samostanov v FVG, ki so ga ustanovili že leta 1080. V 14.stoletju so mu dodali obzidje, opazovalni stolp in lastno vojsko.

Da bom zanesljivo prišla v te kraje ponovno, sem pri samostanu ravno v času, ko je zaprt (od 12ih do 15ih). Samostan je sicer brezplačno mogoče obiskati vse leto. Odprta pa so vrata samostanskega vrta, kjer celo v tem letnem času cvetijo nekatere vrste vrtnic.



Skupaj s kipi iz 18.stoletja, ki so postavljeni na betonski ograji nad visečimi vrtovi, se zazrem proti goram in morju.



Družbo mi dela samostanski muc, s katerim užijeva prijetno tople žarke.

Korak že namerim proti naslednji zanimivosti, ki bi jo rada obiskala, a sence so že neverjetno dolge. Tako iz višine 176m, na kateri je samostan, sestopim skozi center vasi do avta.


Naslednji dan je nedelja, kot naročeno za ogled Udin, saj je promet v mestih ob nedeljah znatno mirnejši. Udine so slikovito srednjeveško mestece, o njegovih znamenitostih sem brala že pred časom, toda pot me doslej še ni zanesla na njegove ulice. Z avtom se ne zapeljem ravno v center, parkirnih mest izven centra je veliko in so brezplačna. 
Imam seznam znamenitosti, ki si jih "moram" ogledati, a se je tako prijetno zgolj sprehajati. Že po poti proti centru si ogledujem lepe in znamenite stavbe.







Ko se znajdem na glavnem trgu, pa mi od lepote kar zastane dih.



Z glavnega trga se povzpnem na najvišjo točko mesta Udine, kjer se na prostrani izravnavi pne v nebo mogočna stavba. 


Sprehodim se okrog in počez in s pogledom božam tisto, kar mi je najljubše. Gore. Cel niz jih je, za pravo ogrlico. Nekatere med njimi celo prepoznam.😊




Sestopim po slikovitem stopnišču 


in se še enkrat sprehodim po glavnem trgu.


Proti avtu se vračam povsem drugod, tudi skozi prelep park, a slikam le stavbe😕.




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...