ponedeljek, 21. april 2025

Hrvaško Zagorje: Ivančica, Varaždin in Trakoščan

Ivančica (tudi Ivanščica ali Ivonjčica) je 27 km dolg hrbet, ki Zagorje deli na S in J del. Večinoma je porasla z gozdom, najdejo pa se tudi strmi odseki in stene. Na njej je najvišji vrh Zagorja, Ivančica, 1066m. 

Na izhodišču v vasi Prigorec sem kar zgodaj, a je parkirišče že skoraj polno. Vremensko je dan precej drugačen od včerajšnjega. Oblačno je, veter je močan, vsi oblačijo anorake, a nekateri vztrajajo v kratkih hlačah. Brrr... jaz oblečem dvojne😉. Opazujem, za katero pot se odločajo, a nekaj jih gre levo, drugi desno, tretji pa... kdovekam😀. Pogledam informativno tablo in se odločim za pot čez Konja.


Lepa gozdna pot lepo vijuga in lagodno premagujem precejšnjo strmino. 

Ves čas sem v zavetju, tik pod Velikim Konjem, 870m, pridem iz zavetja in se kar sklonim, da me veter ne odpihne.


Nadaljujem po vetrovnem terenu in sem kmalu pri kapelici pod vrhom.

 
Najdem zavetno mesto in se kar tam oddahnem, preoblečem in odžejam, nato nadaljujem na vrh, na katerem sta dve planinski koči, razgledni stolp, radar in odskočišče za jadralne padalce.

Ves vrh je obraščen s čemažem in v zavetjih opojno diši.

Med čemažem se najde tudi kakšna druga rožica.

Kar nadaljujem preko vrha in sem spet v zavetju. Pri vojaških objektih se pot obrne in hodim po čemaževih pobočjih, ki vedno bolj dehtijo. Nebo se jasni in postaja topleje.
Usmerim se na Pionirsko pot. Srečam planinca, ki me sprva vprašljivo gleda, nato pa odsvetuje spust po njej, ker je zelo strma. Med rožicami, soncem in senco najdem pot čez Prekrižje, ki je sicer daljša, a prav prijetno me pripelje do makadamske ceste pri bivšem smučišču. 
Še kratko hodim po cesti in sem na izhodišču. Veter ni več tako močan, odložim nekaj obleke, a ko se pripeljem v Ivanec, se nebo povsem zjasni. Vroče postane celo meni, ustavim se, preoblečem in ohladim v botaničnem vrtu.
Z vožnjo nadaljujem proti vasi Margečan, kjer je izhodišče za Vražji prestol in Gradišče. Na parkirišču je pokrit piknik prostor in počitek v senčki se mi kar prileže. Z vrha prideta dva pohodnika, ki se pregledujeta in tudi najdeta nekaj malih zajedalcev. Želja po vzponu na ta razglednik me mine in odpeljem se naprej v Varaždin. Ogledam si lepo urejeno in za promet zaprto staro mestno jedro
v katerem je za obzidjem Staro mesto.

Sprehodim se po obzidju, naredim krog čez mestno jedro in si privoščim odličen sladoled. Nato čez polja, ravnine, hribe in doline nadaljujem pot

in se pripeljem v Trakoščan, ko ga številni obiskovalci že zapuščajo, tako da parkirišče najdem kar pod gradom.
Vzdušje je tako poživljajoče, da pozabim na utrujenost in se pomešam med ljudi, ki med stojnicami kupujejo raznolike spominke. Obhodim grad in ujamem nekaj lepih pogledov, tudi na Ravmo goro, ki je moj cilj jutrišnjega dne.

Potem pa kar hodim in hodim in v debeli uri po lepo urejenih poteh obhodim jezero.

Laboda zaplešeta večerni ples
in ko zaključim krog, tema in tišina že legata na zemljo😔












Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...