četrtek, 12. junij 2025

Južna Tirolska: kolesarski krog po srednjeveških vasicah in dolina Martell

Vedno bolj sem prepričana, da je za kolesarjenje ob reki Adiži nižje po dolini Venosta/Vinschgau prevroče in mestoma tudi preobljudeno. Zato po jutranjem kolesarjenju  pobegnem na višjo nadmorsko višino. Potepanja po gorah in dolinah: Južna Tirolska s kolesom in peš: ob reki Inn in Vallelunga.

Četrti dan se že zgodaj zjutraj odpeljem v najmanjše mesto v Južni Tirolski Glorenza, ki je znano po popolnoma ohranjenem mestnem obzidju. 



A "cukrček" si pustim za konec, poiščem kolesarsko stezo in se skozi vinograde in pašnike polagoma vzpenjam do vasi Laudes/Laatsch. 


Od tam se usmerim v Malles/Mals, ki je znan po 7 romanesknih cerkvah. A najprej opazim mogočen bunker😒 in nato še nekaj njih.

Šele potem zagledam in štejem zvonike, a 7 jih ne naštejem.😀
Pokolesarim po ozkih ulicah Malsa 



in mimo cerkve sv. Benedikta odkolesarim do Clusio /Schleis. Ob Adiži se vračam proti izhodišču. Spust je ravnopravšnji za uživanje. Juhuhu, kako prijetno...😀



Nadaljujem kar mimo izhodišča nizvodno do Sludern / Schluderns, nad katerim se dviguje mogočen grad.


S kolesom na hrib, priznam, da zadnji klanec peš, in okrog njega. Razgledam se na mesto pod njim in na številna naselja, ki so zrasla med vinogradi, pašniki in mogočnimi tritisočaki.




Visoko nad dolino kraljuje benediktinski samostan Gorske Marije.

 Spustim se v mesto, zaokrožim po njem

in se ob reki vrnem v Glorenzo. Najprej si privoščim nekaj za pod zob in se posladkam z odličnim sladoledom, nato Glorenzo prekolesarim podolgem in počez. 





Glavni trg je že poln turistov, nekateri so še ob jutranji kavi, drugi že uživajo obilno kosilo, jaz pa naložim kolo v avto in pobegnem na hladno. Dolina Martell. Razgled prav tam povsem na koncu doline, do kamor pripelje kar močno zavita in na koncu strma cesta, na 2050m, je veličasten. 

Na informativnih tablah imam obilo informacij o poteh v tej dolini in odločim se za vzpon do koče Nino Corsi/Zufalhutte. Pot sprva vodi  skozi lep macesnov gozd. Ko sreča doooolg kaskadni slap, se razcepi.

Uberem strmejšo varianto poti, ki je vijolično obarvana
in čudovito razgledna.



Tik pred uravnavo s poti v skale vodi zavarovana pot.

Jaz pa nadaljujem, se razgledujem in uživam v bučanju vode mogočnih slapov, ki padajo izpod tritisočakov.





Koča je odprta, od nje so izjemni razgledi. 

Nadaljujem po učni ledeniški poti, ki je lepo zavarovana in speljana v obroč med tritisočaki.




Vijolični se pridružijo tudi druge barve cvetja.
Naprej vodi pot na Grand Zebru, Monte Cevedale,  Ortler in mnoge druge tritisočake. Jaz pa višje proti ledenikom ne grem, za danes bo polovička učne poti dovolj😋. Prečim most čez ledeniški potok in brano.


Nadaljujem po robu, koča je daleč na drugi strani krnice. 

Nadaljujem proti koči Martell, hodim po lepem svetu, kjer so včasih ležali ledeniki.


Na križpotju se odcepim navzdol in prečim ledeniški potok čez tibetanski most.


Priključim se na pot, ki se od koče N.Corsi spušča v dolino. Kar naprej se oziram nazaj😃.





Kako sem radostna, da mi je dano videti take lepote narave. Moj korak je kljub dolgemu in razgibanemu dnevu poskočen kot kaskadni slap, ki ga ponovno prečim.

Sonce se že skriva za vrhovi dreves in poskočiti moram še do izhodišča.😌

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...