Tja daleč na Južno Tirolsko se odpravim kolesariti ob reki Adige/Etsch. Na poti se ustavim med Brixenom in Klausen, se sprehodim ob jezerih in vzpnem na vrh Mt. Pez v masivu Sciliar. Potepanja po gorah in dolinah: Južna Tirolska s kolesom in peš: Fie alo Sciliar in Mt. Pez
Ko se vendarle pripeljem na tromejo med Italijo, Avstrijo in Švico, poiščem izvir Adige na nadmorski višini 1560m in obkolesarim dve jezeri Potepanja po gorah in dolinah: Južna Tirolska s kolesom in peš: Lago di Resia in Lago della Muta. Med spustom proti vasi Burgois na višini 1200m že čutim vročino. Odločim se, da pokukam na S stran in preverim ali je tam kaj hladneje.
Noč je prijetno sveža. Zjutraj odkolesarim navzdol ob reki Inn v vas Pfunds, kjer obiščem pekarno in se bogato oskrbim s kruhom in drugimi dobrotami😀. Ker z eno roko težko kolesarim (v drugi držim slastno pecivo), si peš ogledam prisrčno vasico.
Nazajgrede pri avtu odložim nakupljeno in nadaljujem s kolesarjenjem navzgor ob reki Inn.
Steza je makadamska, hladijo me senca dreves in mogočen tok reke Inn. Inn izvira v Engadinskih Alpah nad Sankt Moritzem in do sem opravi že cca 100 km dolgo pot. Steza prijetno "valovi" ob strugi in kmalu sem pri Altfunstermunz, nekdanji mejni trdnjavi, danes spremenjeni v "doživljajski grad".
Sprehodim se čez most in si trdnjavo ogledam. Kmalu bo polna žejnih in dogodivščin željnih turistov. Nadaljujem po kolesarski stezi in sem takoj v Švici. Prične se strmo vzpenjati in se izteče na asfaltno cesto. Ta se razcepi navzgor proti slikoviti alpski vasici Samnaun na višini 1844m, navzdol pa se izteče do mejnega prehoda Martina. Ker bi morala kolesariti po cesti, se kar obrnem in odkolesarim po prijetni senčni poti nazaj do avta. Naložim kolo in se čez Reschenpass vrnem v Italijo. Pri vasi Curon/Graun se odcepim na cesto, ki me pripelje v dolino Vallelunga/Langtauferer in do prisrčne vasice Melago na nadmorski višini 1940m. Kakšen čudovit pogled, kako prijetno sveže, kakšna mila tišina....
Zamenjam kolesarska za pohodniška oblačila in se namenim skozi vas
čez čudovite travnike,
mimo bučnega slapu
mimo skalnega zidu z opremljenimi smermi
mimo neštetih možicev, ki mi kažejo pot😊
proti planini in ker je popoldneva še kar nekaj, sledim naprej puščicam😀
Steza se prične strmo vzpenjati, voda šumlja, veterc hladi, jaz pa občudujem zasnežene vršace, ki so vedno bližje.
Steza spretno vijuga in hitro sem visoko nad dolino. Klopce vabijo.
Še poslednji krajši vzponi visoko nad ledeniško krnico in sem pri koči Pio XI / Weisskugelhutte, 2550m.
Pred menoj sami tritisočaki, med njimi najvišji Palla Bianca/Weisskugel, 3738m.
Krnica, ki je sedaj več kot sto metrov pod menoj, je bila včasih polna ledu. Pokukam v cerkev,
posedim na lično izrezljani klopci pred njo
in srkam lepote narave. Diham in se povsem sprostim. Mika me, da bi se spustila po geološki poti in tako naredila krožno turo. Oskrbnik popravlja streho in ga povprašam o stanju te poti, a jo (zaenkrat) odsvetuje. Zima je naredila svoje, pot je na več mestih erodirana. Kakšna sreča, da sem imela možnost povprašati ga. Po isti poti se spustim v dolino.
in ujamem še nekaj prelepih vtisov tega dne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar