torek, 5. januar 2021

Megla od začetka do konca

vmes pa jasnina, prekrasni razgledi, nezvožena pobočja, pa tudi megla in podrta drevesa. 

Ne prezgodaj zakorakam v meglo, kar bo, pa bo. Na poti prehitim in nekaj časa skupaj hodiva s starejšo pohodnico, v samem flisu, brez rokavic, z malo torbico. Stara je 75 let, če le gaz ni preozka, bo šla do vrha. Doma jo čaka 11 vnukov. Njen mož, pri 80-letih, gre raje na zahtevnejše poti. Vzpodbudno, ko bi le še trajalo...



Pohitim naprej, začenja me zebsti, a ves čas pogledujem nazaj. Verjamem, da ji bo uspelo. Posebej, ko se med krošnjami dreves začne jasniti.








Jasnina kar vleče naprej, z dreves začne deževati. Zaradi izredne teže snega se veje in cela drevesa tudi lomijo in pazljivo prisluškujem. Hitro dosežem rob gozda in se po planjavi z izrednimi razgledi vzpnem do vrha.





Megle se pripodijo, veter prične pihati in malo pod vrhom poiščem zavetje. Snamem kože, se posladkam s čajem in se prepustim valovanju po belih pobočjih do Kašne planine. Kratko, a bilo je tako sladko, da vzpon ponovim še dvakrat!












A pri tretjem spustu me v trenutku zajame tako gosta megla, da smučam tik ob svoji smučini preteklega spusta, da najdem kočo in sledim smučinam, da me pripeljejo do sedla, kjer se po gozdni cesti lahko spustim iz izhodišča. Nekaj hoje, nekaj spusta, veliko telovadbe preko podrtih dreves....







Krožna tura in lepo zaokrožen dan, ki si ga gotovo zapomnim!











sobota, 26. december 2020

Meglena Menina

Ves petek, ko je v dolinah močno deževalo, sem si želela sprehajati se po snegu. Napoved za soboto je lepa, kam nameriva najin korak? Da bova v regiji, da ne bo prevelike gneče, da zagotovo ujameva sneg, zimo in sonce. Vse nama je bilo dano, le sonca sva imela le za vzorec na začetku in koncu dne. 

Za Špitaličem se odcepiva proti vasi Slape in na višini 750 m ujameva kolovoz z oznakami. Pripeljeva se po suhi, posuti cesti, parkirava na razširjenem ovinku in stopiva na sneg. Po gozdni cesti v slabi uri doseževa planino pod Domom na Biba planini. Snežna odeja je še ravno pravšnja za gaženje. Veter že slišiva visoko v krošnjah dreves in se ga veseliva, saj se med meglicami že kaže jasnina neba. 




Zagaziva ob gozdu naravnost navzgor in po poti skozi gozd poslušava drevesa, ki v vetru ječijo pod težo zmrznjenega snega.




Že v gozdu so markacije slabo vidne, ko pa prideva na plano, bolj po občutku najdeva Goli vrh, 1426 m. Močan veter sproti zasipa vse sledi, megla otežuje orientacijo.




Napredujeva počasi, iščeva sledi, se prebijava skozi zamete, kljubujeva vetru in megli.


Kar oddahnem si, ko vendarle doseževa glavno pot z Biba planine proti Domu na Menini. Doslej sva bila sama, na tej poti pa je kljub ostrim zimskim razmeram kar nekaj pohodnikov. Dom doseževa po 4 urah hoje.


V zavetju se okrepčava in se vračava po glavni poti. Že kmalu se na obzorju pojavi svetloba, ki obljublja nekaj prijaznih trenutkov pod meglenim oblakom.


In res naju tik pod Domom na Biba planini pozdravi modro nebo, po katerem plujejo lepi oblački. 




Upočasniva korak, loviva sončne žarke, poglede. A spet se daljšajo sence, sonce barva pokrajino z barvami zahoda. 



Odcep za najino pot do avta doseževa v najlepšem trenutku dneva.




Po gozdni poti se spuščava že ob lunini svetlobi. Izza dreves luna zleze ravno v trenutku, ko doseževa prelepo jaso z veliko lovsko prežo. Pokrajino osvetli s posebno svetlobo in ji vdihne pravljični videz.








Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...