torek, 26. oktober 2021

Tošc

Spomini na zlate macesne v Karnijcih me vlečejo. Še bi jih gledala, se sprehajala pod njimi in milim modrim nebom. Zapeljem se na Rudno polje, hitim po cesti in pod vlečnicami. Na Zlatih vodah zavijem desno. Pot dobro poznam, ljuba mi je, odmaknjena, tihotna, razgledna.




Vse manj je smrek, vse več macesnov, ruševja, skal... razgledov.







Že vidim Mali Draški vrh, Draški rob, Veliki Selišnik ....







Zavijem proti slednjemu, poskusim najti stezico, ki vodi na njegov vrh, ujamem velikega možica in nakazano potko, pa se veselje hitro konča v rušju.... Bo treba pogledati bolj od spodaj... prihodnjič! In nazaj po poti, čez Srenjski preval in Veliki Draški vrh je pred menoj.


Razgledna prečka pod Malim Draškim vrhom in na sedlu novi razgledi.



Danes prečim tudi pod Velikim Draškim vrhom. Že poleti sem težko našla stopinje do njegovega vrha med številnimi planikami, danes jih najdem še nekaj v njegovem podnožju.




Na Studorskem prevalu stopim spet na sonce in prav vroče je, ko šibam malo gori, malo doli do odcepa za Tošc.

Tod je bilo obilo avriklja spomladi. Tudi njegova jesenska podoba polepša že tako zlate travnike.



Ne hitim z vzponom, uživam v razgledih in pričakovanju.


Ko stopim na plato pod vrhom, 360 stopinj naokrog same gore.





Do vrha le še kratek vzpon. In na njem sem povsem sama. Piha, mrzlo je. Tik pod vrhom najdem kotanjo, ki ponudi nekaj zavetja in zaplato snega, da z njim pohladim vroč čaj.




Pa se končno le odpravim, saj želim še...






planino Konjšico ujeti preden zaide sonce.



Le še vzpon do markirane poti 


in kar kmalu zaključim zjutraj začeti krog na Rudnem polju. Še en prekrasen dan v naravi, ko me spomin nanj greje v temačnih dneh.



 

sobota, 23. oktober 2021

Monte Peralba

Za dežjem posije sonce in seveda tudi obratno. In ko dežuje, je čas za spomine na prelepe trenutke, ko je sijalo sonce...

Še trda tema je bila, ko sem krenila od doma in nič manj trda, ko smo se odpeljali z zbornega mesta. Vožnja prijetna, a dolga. Šoferji so poleg pohodne opravili še eno turo. Pripeljali smo se na veliko parkirišče pri Rifugio Sorgenti di Piave, 1830m,  ravno v trenutku, ko je na planoto posijalo sonce, Pomrznjene trave so v sončnih žarkih dobile srebrnkast lesk.



V zlato odeti macesni so ovenčali vznožje mogočne gore Monte Peralba, 2694m. 

Ob njenem vznožju izvira reka Piave.

Po pešpoti skozi macesnov gozd smo se hitro vzpenjali. Razglede so še polepšali zlati macesni.





Nad gozdom se nam pogled zazre v mogočna ostenja Mt. Peralbe in njene sosede, Mt. Chiadenis in v kočo Calvi, ki stoji na izravnavi med njima.




Pri koči ujamemo sonce. Toploto izkoristimo za kratek počitek, okrepčilo in ... razglede.


Nadaljujemo po soncu in kar hitro smo v kratkih rokavih. Na križišču skrenemo levo na zavarovano pot.
Pogledi po steni pred nami iščejo potek poti.

A se ozirajo tudi nazaj in navzdol.


Zgledno zavarovana pot nas popelje preko belih čvrstih skal in kar prehitro je je konec.


Takoj ko pridemo iz zavetja mogočnih sten, nas zajame hladen veter. A na vrhu z dih jemajočimi razgledi dobro oblečeni vztrajamo, se okrepčamo in se le stežka odločimo za sestop.




Sestopna pot, po kateri je sicer na vrh te gore pristopil tudi papež Pavel II, se spusti na severno stran in sestop nam ponudi veliko preizkušnjo varne hoje.

.
V sedlu se zopet ustavimo, odžejamo in razgledujemo. Glede na zgodnjo uro se odločimo še za spust in vzpon na goro pred nami Hochalpljoch, 2281 m.

Na povratku občudujemo še Mt. Chiadenis s severne strani.

Pri koči Calvi ponovno izkoritimo lepo sončno lego. V dolino se nam res ne mudi.





Le počasi se spuščamo in ne zamudimo nobenega macesna, bližnjega ali daljnega razgleda.




A pot domov je še dolga in treba se je posloviti od vseh teh lepot. Saj nas počakajo do prihodnjega obiska!










Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...