petek, 18. februar 2022

Dobrač

Pred načrtovanim odhodom v Bivio skočim še na en kondicijski trening čez mejo. A ni bil samo trening, tura je bila taka prava, z obilo dobre smuke, nekaj pa tudi vsega ostalega kar sodi k vremensko zanimivi zimi. Predvsem pa veliko lepih razgledov, ki me kar breztežno ponesejo prav do vrha. Kljub suhi zimi lahko začnem že v Sv.Duhu na višini 916m.

Celo toliko je snega, da se lahko vzpnem po družinski progi bivšega smučišča. Nazaj na običajno pot vzpona pridem, ko se strmi klanci "položijo".

Nekje tam, kjer se pričnejo odpirati razgledi. Nazaj na Beljak, Osojščico, Svinjo planino (Saualpe) in Golico (Koralpe) in naprej proti vrhovom, ki so cilj današnje ture.



A z razgledi pride tudi veter. Na odprtem se zaganja prav neprijetno. Čeprav je bila napoved, da bo pričel pihati šele popoldan, ima že sredi dopoldneva precejšnjo moč. Morda se pa popoldan unese, se tolažim. Pohitim na prvi vrh, Zechnernock, 1956m. Skoraj me odpihne.



Ne mudim se s snemanjem kož, čez ledene plošče in zmrznjene trate se do zratrakirane poti spustim kar s kožami. Nadaljujem po poti, v zavetju naslednjega vrha. Do glavnega vrha je še kar daleč.


Kjer je zavetje se ustavim in razgledujem, kjer je prepih, hitim. In prihitim h koči pod glavnim vrhom. Smuči pustim pri koči in se do vrha vzpnem z derezami.  





Odpre se pogled na celo Ziljsko dolino in Karnijce, na Visoke ture in Nockberge.



Navadno je za cerkvijo zavetje, a to pot ga ni, veter je ubral malo drugačno smer. Le planinske kavke uživajo v sunkih vetra in v grižljajih, ki jim jih ponudim. 


V njihovi družbi vztrajam toliko, da se odžejam, nato pa odhitim v zavetje pred kočo. Kar hitro se pripravim za spust. Veter me kar premika, če prehitro spustim. 


Zavetje dosežem šele pod strmino pod prvim vrhom, nekje na višini parkirišča Rosstratte,1733 m.



Ni da bi hitela, v zavetju odpnem smuči in odprem termovko toplega čaja. S spustom nadaljujem, ko sence začnejo postajati vse daljše. V soncu odpeljem spodnji del in imam prave pomladne razmere. Tisti, ki se vzpenjajo, so v kratkih rokavih.




petek, 11. februar 2022

Kamplbrunnspitze

Pa je le prišel dan, ko se lahko vsedem tudi za računalnik in zapišem nekaj vtisov preteklih dni. Vremensko lepi so skoraj vsi dnevi letošnjega leta, narava nas razvaja s soncem. Žal pa ni padavin in turni  smučarji se kar žalostno oziramo v nebo in brskamo po vremenskih napovedih sosednjih držav. Zato se zelo razveselim povabila na turni smuk v sosednjo Avstrijo. Le toliko izvem, da gremo daleč in da se obeta celo nekaj sveže zapadlega snega. Oprema je tako vselej pripravljena, le malico pripravim in grem zgodaj spat. 

Vožnja je res dolga, a ob klepetu in lepi vožnji hitro mine. Za Katchbergom se snežne razmere vidno spremenijo, višina snežne odeje je obilna. Avtocesta in priključek za Annaberg sta sveže splužena. Za zaključek še strmo po zasneženi cesti do parkirišča Lungotz, 1120m. Parkirišče je v senci, mraz stiska in hitimo s pripravo, pogled pa razveseljuje modro nebo, ki je okrašeno s številnimi baloni. 


Kratko skozi strm gozd  in že se sonček kaže med drevesi.



Pred nami se kot čaroben privid pokaže gora nenavadne oblike. Grosse Bischofsmutze, 2458m. Ves čas ture jo gledamo pred seboj, vse bližje in bližje.

Na planini nas ogreje sonce, a ne za dolgo.

Spet v senco in prečno pod Loseggom do naslednje planine, kjer že čutimo moč vetra, ki smo ga doslej le slutili.




A pogledi vlečejo.

Naš cilj je tam nekje ob desni rami "Škofovske kape" .


Pred zadnjo strmo stopnjo se dodatno opremimo, zaščitimo sleherno ped kože in se hitro vzpnemo do sedla pod vrhom, ki nam ponudi zavetje.



Pot do vrha je spihana do golega, nataknemo dereze, prehodimo greben, ki veže sedlo z vrhom in se vzpnemo na Kamplbrunnspitze, 2050m.

Pogledi so razkošni.



Da me ne odpihne naslednji sunek vetra, se kar hitro vrnem v zavetje in pripravimo se za spust. Smučamo v vzporedno dolinco, ki nam ponudi obilo veselja in smučarskega užitka. Na trdi podlagi več kot 10 cm sveže zapadlega snega... juhuhu... in skoraj povsem brez vetra. 




vse do planine Sulzkar. Na hitro se odžejamo, opremimo smuči s psmi in se vzpnemo za cca 100m. 

Vrnemo se v dolino, po kateri smo se vzpenjali in nadaljujemo s spustom vse do avta. 



Za vse napore pri vzponu zaradi vetra smo bili nagrajeni z odlično smuko. Nabritih lic in polni čudovitih vtisov se odpeljemo domov.





torek, 8. februar 2022

Schilchegg

Na praznični dan se nas pisana druščina prešerno razpoloženih turnih smučarjev odpravi na lov za novozapadlim snegom. V Avstrijo, vse tja do Flachawinkla smo se odpeljali. In tam nas pričaka debela odeja novozapadlega snega na pobočjih, redko poraščenih z macesni. 


Začnemo po dolgi dolini skoraj naravnost,

nato pa se zaženemo v breg. Strmina narašča, debelina snežne odeje prav tako.

Tudi razgledi so vse širši.




S planine lep pogled proti gori pravilne oblike piramide, Faulkogel, 2654 m. Po krajšem počitku nadaljujemo z vzponom in mala okna jasnine obljubljajo modrino.



A še pred vrhom se nebo povsem zapre in veter pokaže svojo moč. Kar urno se povzpnemo do škrbine pod vrhom, ki nudi nekaj malega zavetja. Snamemo smuči in se peš povzpnemo na travnat vrh, ki je povsem spihan, Schilchegg, 2034m.




A veter kmalu pozabimo in se vriskajoč spustimo do planine.



Po kratkem premoru opremimo smuči s psi in se še enkrat povzpnemo, tokrat do sedla pod sosednjim vrhom (Benzegg, 2076m). To pot nas sonce za pogum nagradi s svojimi žarki.





Odvriskamo povsem naravnost in smo kar prehitro nazaj v dolini. 




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...