ponedeljek, 18. april 2022

IPP 1. dan: od Poklona do Plomina

Istarski planinski put je 148 km dolga vezna pot po Istri. Začne se v naselju Crveni vrh nad Piranskim zalivom in konča na Crni punti vzhodno od naselja Koromačno. Podroben opis poti: https://info.hps.hr/putovi/www/static/obilaznice/Istarski%20planinarski%20put.pdf

Izteklo se je tako, da sem se lahko pridružila hoji zadnje tri dni. Od planinske koče na sedlu Poklon, kjer se vije stara cesta do Rijeke, smo prvi dan prečkale celoten hrbet Učke do pristanišča Plomin, drugi dan se sprehodile od Plomina do Labina in tretji dan (zopet) uživale na pohodu od Labina po lepi planoti do Skitače in se spustile do Crne punte. Vreme je bilo idealno za pohod, spoznale smo vse odtenke vetra, od močne burje do brezvetrja. Temu primerno smo se tudi oblačile: od puhovke do kratkih rokavov, vmes pa nekaj slojev dolgih rokavov. Na hrbtu Učke, tam pod Brgudom, kjer je tudi spomenik materi z detetom, ki sta omagali v zimskem času, smo nadele vse sloje, kape, zaščite in se prijemale za palice, iskale zavetje, da nas ne odpihne močna burja. Na spustu iz Skitače do Crne punte pa so postajala vsa oblačila odveč in smo jih odvrgle, da smo si privoščile osvežitev v morju. Priznam, jaz sem namočila le noge, prijateljici sta bili bolj korajžni! Razgledi ves čas čudoviti. Prebujanje rastlinja tudi v vseh stopnjah. Na senčnih pobočjih se komaj prebuja, drugod v polnem razcvetu, dih jemajoče. Zdaj pa k podrobnostim in slikam:

Snidemo se okrog 8 ure zjutraj pri novem informacijskem centru Narodnega parka Učka. Slišimo bučanje vetra v krošnjah dreves, tudi temperature niso prav nič morske. Poslovimo se od podpornega člana ekipe in kot na zračni blazini najdemo začetek poti pri planinski koči (922m).




Po prijetni gozdni poti, kjer se izmenjujeta zatišje in veter, vse prehitro dosežemo vrh Učke, Vojak, 1401m. Razgledi vse od našega Snežnika do Televrine oz. Osorščice.





Povzpnemo se na razgledni stolp in s pogledi objamemo vseh 360 stopinj.


Za okrepčilo je preveč vetrovno, zato  kar nadaljujemo pot, sprva po ozkem grebenu, nato širokem hrbtu do klopc, smerokazov in .... novih razgledov.






Prav dolgo se ne zadržimo, na eni od tabel piše, da imamo do Sosola, poslednjega vrha na grebenu Učke, še 7 ur hoje. In sledi še 2 urni spust v dolino. Kar podvizamo se do Male Učke, ki je bila do nedavna nenaseljena, sedaj pa se potomci prebivalcev počasi vračajo.



Velikonočni ponedeljek je tudi pri njih, pogostijo nas s pinco in kratkim krepkim.


Še nekaj besed, tudi o prepletanju korenin, in odhitimo naprej.

Pogled nazaj in že dosežemo vrh Maj, 970m. 

Kratko zgubimo pot, jo hitro najdemo in nadaljujemo.

Pri zavetišču prostovoljcev se ustavimo in usedemo za kratko okrepčilo.

In pot pod noge, v nadaljevanju ne fotografiram pogosto, burja je močna, roke v rokavicah. Hitimo prečno pod pobočjem Brguda. Ustavimo se šele na sedlu, kjer sta Brgud in Kremenjak že krepko za nami. Sonce nam ogreje premrle ude. 







Nadaljujemo sprva po lepih kolovozih, v nadaljevanju po skalnem grebenu. Povsem druge rožice nam pričnejo zaljšati pot.









Po poplezavanju med skalami dosežemo najprej vrh Šikovac, 780m, v nadaljevanju grebena poslednji vrh Sisol, 834m.








Na vrhu smo ob 16.30, za nami je 8 ur hoje. Pot spusta je pred nami kot na dlani, a kažipot govori, da se bomo spuščale še nadaljnji 2 uri in pol.






Ozremo se na prehojeno pot in obenem globoko pogledamo v Plomin. Nadaljujemo v smeri proti vidikovcu.








Le kozarec osvežilne pijače popijemo in sonce zaide za pobočji, koder bomo naslednji dan nadaljevale pot.












četrtek, 7. april 2022

Krvava peč, Vrbica, Sv.Vid, Sv.Lenart

Imela sva že povsem drugačen načrt, pa se je pričel delati tako lep dan, da sva si v hipu premislila. Na hitro pogledam zemljevid, kaj nama je blizu, kje še nisva bila... in zapeljeva se v Krvavo peč, vas na robu soteske reke Iške. Že vožnja do tam je zanimiva, teh krajev ne poznava, treba jih bo obiskati tudi s kolesom. 



Sprehod skozi vasico nama postreže še z nekaj zanimivimi utrinki. Sredi vasi se usmeriva na makadamsko cesto, ki naju hitro pripelje na rob soteske. Že na začetku ture pričneva s spustom.








Lepo speljana pot ne ponuja razgledov, a je sama zase zelo slikovita. Pelje naju daleč nad sotesko in se strmo spusti do sotočja rečic Iške in Zale.




Obenem je tu tudi stičišče štirih občin; Cerknice, Brezovice, Iga in Velikih Lašč. Spogledujeva se, a če ne želiva nazaj po isti poti, bo treba prebresti rečico. Po počitku sezujeva čevlje in zabredeva vanjo. Kar pohiteti je treba čeznjo, v tem času je še kar mrrrzzzla... vzpon naju segreje.







Pot, ki je mestoma razgledna, tudi močno odišavljena z vonjem po čemažu, naju kmalu pripelje na razgledne planjave. Zavetje najdeva pri cerkvi Sv. Vida.






Pred nadaljevanjem si odpočijeva, čaka naju še en spust in en vzpon.



Od tod naprej so markacije bolj poredke, a smer povratka je dobro vidna. Po kolovozih se lagodno in hitro spustiva do Iške. Iško in njen pritok lahko prebredeva kar v čevljih. 

Po novi strmi gozdni cesti sva hitro v vasi Bukovec, nato slediva cesti.



Od tam sva prišla.

Skozi naselje poitniških hišic se sprehodiva do cerkve sv. Lenarta.



Slediva kolovozu, prečkava pašnike in kmalu sva na izhodišču. 




Ogled Lojzovega teatra, slapa Šumnik, Mokerc in še kaj ... bo počakalo do prihodnjič, saj se dan že preveša v večer.

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...