sobota, 14. januar 2023

Pot skozi Zalo

Škofjeloških in cerkljanskih koncev ne poznam prav dobro. Kolikorkrat pa sem jih obiskala, sem bila vselej navdušena nad razglednostjo. In neobljudenostjo, če se ne odločimo ravno za najbolj znane cilje. Zato zadnje čase večkrat zaidem v te konce. Tokrat si izberem kar tematsko pot, ki me popelje skozi gozdove in kraje, ki jih opisuje I. Tavčar v knjigi V Zali. Ob poti je nekaj informativnih tabel, ki mi osvežijo spomin na knjigo in izvem še veliko drugih zanimivih podatkov in zgodb.

Pričnem pri kmetiji Bukovec, od koder je čudovit razgled na Julijce.

Kar hitro s ceste zavijem proti Domu v Zali. Razgledi se ponovijo. Kar od doma nadaljujem po slemenski poti, ki me pripelje do razgledov na drugo stran, proti Primorski.



Mimo vpisne skrinjice nadaljujem do Golnega vrha, 962 m, od koder lahko pokukam tudi proti Karavankam.


In proti Ljubljani pod morjem megle.

Vrnem se do vpisnih skrinjic in od tam poiščem nadaljevanje poti skozi Zalo. 



Dosežem najvišjo točko Zale in se spuščam po potkah, kolovozih in gozdnih cestah do jase z igrali. 



Tu se pot sreča z Medvedkovo potjo in del trase poteka skupaj. Malo pod jaso bi se močno ustrašila, če ne bi prebrala opisa poti. 


Odhitim naprej, razgledom in soncu naproti in najdem osončen kotiček za počitek.


Nadaljujem po poti z razgledi proti škofjeloškim hribom in Julijcem.

Nanje lahko pokukam tudi skozi veliko srce.




Spustim se do najnižje točke poti in zavijem ob slikoviti strugi Zale navzgor.


Le v kakšno strmino so tu postavili kozolce?
Prečkam Zalo, ki me nagovori.

Vzpenjam se po asfaltni cesti. Kjer se le ponudi možnost, hodim po svoje, da se izognem cesti. Razgledno pa je vselej, ko se obrnem.


Kmalu dosežem sleme, na katerem so bunkerji Rupnikove linije.



Sprehajam se po slemenu. Leska že cveti. Dosežem vetrnico na Žirovskem vrhu Sv. Urbana, 890 m. Nadaljujem proti Lovski koči na Javorču, 901m.



Po isti cesti se vrnem do razcepa in po asfaltu do izhodišča po 5 urah prijetne hoje.










nedelja, 1. januar 2023

Na Merjaščevi poti

Spet se spravim na raziskovanje bližnjih hribov. Za cilj izberem nekaj vrhov iz Merjaščeve poti in jih po svoje povežem v krožno turo.

Za raziskovanje ljubljanskih gričev si tokrat izberem Grmadnik. V zadnjih dneh preteklega leta pot začneva pri spomeniku malo pod Vrhovčevim hribom.

Spustiva se v dolino do Gradolskega potoka, ga prečiva in sledi vzpon na razgledno sleme in po lepi poti na vrh Grmadnika, 569m.



Nadaljujeva čezenj in najprej v rahlem spustu in nato strmem vzponu doseževa Murjevko, 443 m.
Kar nadaljujeva s spustom vse do turistične kmetije Lazar, kjer je razgledna točka, a se zaradi megle ni kaj videlo. Poiščeva pot skozi sadovnjak in prečkava vse do izliva Gradolskega potoka v Ljubljanico oz. Savo. Ravno na tem mestu se stekata Ljubljanica in Sava, malo pred tem se jima pridružita že Kamniška Bistrica in Besnica. 



Vzpneva se mimo hiše ob potoku in kmalu najdeva pot, ki se ob njegovem pritoku prične dvigati strmo vse dokler ne doseže slemena, ki naju pod Malim in Velikim Kajertom ter čez Mali Brovec, 610 m, pripelje nazaj na izhodišče.



Za naslednji cilj na prvi dan letošnjega leta izberem lepo sprehajalno pot. Začneva pri brunarici v Zadvoru in v lepem vzponu doseževa Zadvorski, 401m in kmalu zatem še Dobrunjski hrib, 429m.


Pot nadaljujeva čez Orle in krožno zaključiva po lepi dolinici do izhodišča.


Malo pred koncem poti sva nagrajena z večernim pogledom na KSA in Karavanke.




sreda, 7. december 2022

Vošca

Sonce in sneg je dobitna kombinacija pri načrtovanju ture. Iz  sive Ljubljane se peljem proti Gorenjski, a sem vendar polna dvomov o pravilnosti odločitve. S soncem obsijana je že Dobrča in nekaj snega ima proti vrhu in mi res ne bi bilo treba tako daleč voziti. Skoraj me premami. Pa vendar vztrajam in vozim dalje. Od Mojstrane dalje veter močno maje drevesne krošnje, tam nekje nad Kranjsko goro visi oblak megle.  Naj obrnem takoj ali se zapeljem do izhodišča? Zavijem v Srednji vrh in sem še kar v dvomih. Tudi prelepi macesni, ki vztrajajo v svoji zlati preobleki, me ne prepričajo povsem.


Če sem že tu, grem vsaj malo pogledat, saj tam zadaj bom v zavetju.... Pa včeraj je bil sončen dan, gotovo je shojeno... Hitro se preobujem in po cesti nadaljujem do zadnje kmetije. 


Kakšni pogledi. Zdaj že vem, da bom vztrajala, dokler bo šlo.


Opazim dve smučini in si malo oddahnem. Ko zaznam še odtisa dveh pohodnikov, se razveselim in nadaljujem z vzponom. Kolovoz v gozdu je mestoma poledenel, a male derezice ostanejo v nahrbtniku.


Nekaj strmin po kolovozu, čez gozdno jaso in strmo skozi gozd in sem na Železnici. Snežna odeja je vse debelejša. Po cesti do planine in spet navkreber.





Kako lepo je poslikano nebo. In kako močno so ozaljšane smreke, male in velike, s snežno odejo.

Srečam dve planinki, ki se že vračata z vrha. Kako sem jima hvaležna za gaz in vzpodbudo. Pogled se kmalu odpre do vrha, a za pot potrebujem skoraj toliko kot od začetka do tu. Mestoma se mi vdira do pasu.




Ko bi le dilce imela, bi šlo precej bolj gladko in hitreje. A sem bila doli v pomrznjenem grabnu kar vesela, da sem peš.

Vse lepše in bolj prostrano.


Končno vrh, utrjeno stojišče, razgledi.


Turni smučar je z lahkoto nadaljeval in se na drugi strani spustil po puhasti odeji.

Jaz pa sem zadovoljna in vesela, četudi sem peš.

Vetra je ravno toliko, da hladi. Okrepčam se, kaj dolgo pa na mrazu ne vztrajam.

Spust gre le malo hitreje kot vzpon.

Še zadnji pogled, preden se spustim v gozd.

Od tod naprej pa gre hitro navzdol. Komaj lovim še poslednje razglede.



Megla tam na koncu  zgornjesavske doline je vztrajala ves dan.


Po cesti skozi Srednji vrh se sprehodim tik preden sonce zaide za goro.

S poslednjimi žarki osvetli še macesne, da zažarijo. V trenutku postane mraz, ki me vzpodbudi, da se hitro spravim domov.






Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...