ponedeljek, 13. februar 2023

Vrhovi nad Innerkremsom s turnimi smučmi, 1. in 2. dan

Narava spet niza vrsto lepih dni in zdi se mi, da moram vsakemu dodati doživetje, po katerem si jih bom zapomnila. Ko se zasvetijo kar štirje sončki zapovrstjo, si jih res ne želim doživeti, da bi se v avtu daleč vozila do izbranih ciljev. Izberem Innerkrems, kjer je možnosti za lepe turne smuke obilo. Ker se odločim zadnji trenutek, se moram za prenočišče kar potruditi.

Prvi dan se zapeljem na Schonfeld. Izhodišče poznam, kakšne bodo dejanske razmere, pa ne veš, dokler ne greš. Malo se še ogledujem naokrog, vrhovi so spihani do golega, razen Klolingnock je kar lepo pobeljen.



Pa vendar me mika tisti tam na koncu doline Rosanintal, ki ga sploh ne vidim. In kar grem v tisto smer, četudi na vrh morda ne bo mogoče s smučmi. 


Dooolga in lepa je ta dolina. A še pred koncem sled zavije strmo navzgor. Pobočja so porisana in popisana.


Še preko zamrznjenega jezera, a po kateri varianti do sedla? Sledi so v obeh smereh. Odločim se za levo, bolj položno in pobeljeno.

Kar hitro sem na sedlu in odprejo se novi pogledi na vse strani.



A najbolj me razveseli pogled proti vrhu, ki obeta ne samo lep vzpon, ampak tudi dobro smuko prav z vrha Grosse Konigstuhl, 2336m.



Vzpon do vrha še prehitro mine. Potem pa samo sedim in uživam in gledam, še slikati pozabim.

Ko se začnejo nabirati oblački, se kar hitro spravim, da mi ne pokvarijo spusta.

A ni bojazni, hitro sem na sedlu, se strmo spustim do jezera in čezenj malo poganjam.

Nato pa nizam zavoje po pobočjih vse do kraja doline. 

Najslajši in najmehkejši so tisti v senci.

Naslednji dan avto počiva. Samo čez cesto in že sem na poti, ki me vodi proti Gaipahohe. Sprva kolovoz, nato planinska pot skozi gost gozd. A se začne kmalu redčiti.





Med vejami ujamem v fotografijo balon in vrsto sledi za avioni. Danes je na nebu gost promet.




Le še sem ter tja kak macesen ali smrečica.


In kmalu proti vrhu vodi le še belina. Gaipahohe, 2192 m.




Z vrha smučam v smeri proti Blutige Alm in nizam zavoje v ravno prav odjenjan sneg. 

In ker je dneva še kar precej, se peljem kar mimo planine tja pod vznožje Matehanshohe, nalepim kože, se vzpnem do sedla in s severne strani na Matehanshohe, 2086 m. Na vrhu piha, pod vrhom pa je prijazna hišica ob bivši vlečnici, ki mi nudi zavetje za počitek in okrepčilo.




Od hiške smučam ob bivši vlečnici navzdol v uležanem, a še vedno zelo mehkem snegu. Juhuhu.

Ujamem sled, ki me nad akumulacijskim jezerom pripelje prav do zvončka želja.



Raztovorim se, usedem se in uživam v tišini. Ki pa ne traja dolgo. Iz doline se vzpenja ratrak, ki malo naprej od zvončka kroži in dela kupe snega. Kar hitro se napravim in po sveže zratrakirani progi odsmučam proti dolini. Ker sem prehitra, se peljem predaleč in zgrešim odcep kolovoza, ki bi me visoko nad dolino pripeljal do mojega prenočišča. Pošteno se moram potruditi, da ga ponovno ujamem. Lovim še zadnje sončne žarke, a ko se spustim do tekaške proge, ki me pripelje do penziona, sem že v mrrrrzli senci. 


Mi pa dober večer vošči prav posebne vrste muzikant.





sreda, 1. februar 2023

Zimska Struška

 Ni dolgo, kar je snežilo, a dovolj dolgo, da se je sneg dobro ulegel. Nič kaj ne razmišljam, zapeljem se v Planino pod Golico in kar takoj na smuči. Po sankaški progi do razcepa, naprej po sledi predhodnikov.


Malo višje se na razcepu odločim in ne grem naravnost, ampak desno na Križovec in čez planino Pusti rovt.


Kako mi je lepa ta planina. Nadaljujem mimo zapornice po poti proti Belski planini. 






Kakšne slike napravi narava! Sonce pa lovi visoke smreke, topi sneg in ga otresa na vse, kar spodaj mimo gre. Količina znabiti mestoma kar precejšnja in velja biti previden.

Visoko nad planino. 

Pogled na Golico in njena skoraj gola pobočja.


Že malo pred Belsko planino se odprejo široki razgledi.



Ne ustavljam se, veterček se krepi. Ne sledim sledi, grem malo po svoje sem ter tja. Srečam dva starejša pohodnika brez krpelj. Gor sta še prišla po zmrznjeni podlagi, sedaj pa se jima udira do kolen in čez. Potegnem do vrha in zavetje pri kontejnerju kar prija. Veter pridobiva na moči.








Napravim se za spust in odvriskam do Belske planine. Trda podlaga sicer ni odjenjala, a najde se še veliko mehkega napihančka. 


Pod planino se bojujem z velikimi luknjami pohodnikov in velikimi kepami, ki so se jih otresla drevesa. Kar hitro zavijem v gozd in lepo prismučam na Pusti Rovt.

V gozdu nad Markljevim rovtom pa je spet mehko. In zaslužim si počitek. Tako je prijetno toplo v zavetju.

Do avta sledi le še spust po zasneženi sankaški progi. Nisem prav hitra, prehiti me dekle na saneh. Ne hitim, naredim kolikor je le mogoče lepih zavojev.


 



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...