torek, 11. april 2023

Maklavun, Monkodonja in še kaj. Istra 2. del

 Pred Rovinjem naju kažipot usmeri proti Maklavunu, vrhu nad opuščenim kamnolomom.

Na vrhu, ki je visok 211m, je arheološko najdišče. 


Nadaljujeva proti drugemu arheološkemu najdišču, Monkodonji. Na vzpetini najdeva rekonstruirane ostanke celega mesteca izpred 4000 let. Med razvalinami rumena preproga cvetlic.


A  vonj po morju naju kar hitro zvabi na obalo Zlatnega rta. Vseskozi ob obali se sprehodiva do Rovinja.




Vzpneva se do cerkve sv. Evfemije. Že kar precej turistov uživa spomladanske žarke.



Sprehodiva se po ozkih ulicah, kjer oko vselej najde kaj novega. Sončni zahod pričakava na obali Peroja.



Zadnji dan pred poslabšanjem vremena se zapeljeva v Ližnjan, staro ribiško mesto, ki ima tudi nekaj vojaške zgodovine. Sprehodiva se po slikoviti obali s številnimi zalivi.










V zalivu Lokvice posediva, se okrepčava, prisluhneva morju in tišini. Po isti poti se obogatena s številnimi drobnimi slikami preživetih dni vrneva do avta. Dež naslednjega dne naju nepreklicno prežene domov. 



sobota, 8. april 2023

Zingarella, Picugi, Angeli in še kaj. Istra 1.del

Pomladno vreme zamuja, čeprav taprave zime ni. Že močno se mi toži po vonju morja, borovcev, sončnih zahodih in še čem... Zamudiva nekaj res toplih dni, pa se nizkim temperaturam navkljub odpraviva proti jugu.

Zapeljeva se v Kaštel, ki sedi visoko na vrhu hriba, od koder je imeniten razgled na naše soline.


Čez cesto in hrib v spodnji, novejši del Kaštela vodi pot mimo cvetočih domačij.




Na koncu vasi udeneva stezico, ki naju gori doli in vse bolj doli, doli pripelje do slikovite jame.


Ob vrvni ograji se spustiva še malo dolo do najnižje točke in žalostno zreva v povsem suhe kamnite terase, ki naj bi bile prelep slap Cingarela.


Sprehodiva se čez viseči most, čeprav bi šlo tudi po suhi strugi in se ob vrveh strmo vzpneva na Finedo, 205m.




Razgledava se daleč naokrog in globoko navzdol ter zaužijeva obilo miru, tišine in tudi nekaj okrepčila. A sonce priganja, po isti poti morava še nazaj. Barve so že večerne, ko dospeva do avta.

Naslednji dan se zapeljeva do vasi Starići in poiščeva izhodišče za vrhove Picugi 1, 2 in 3. Precej je zaraščeno in steza, ki jo najdeva na JV strani, je pravzaprav edina možnost za vzpon. Spustiva se po isti stezi in poiščeva še steze na preostala dva. Vrhovi so kljub skromni višini (110, 119 in 110m) imenitni razgledniki. Vrhove prvih dveh krasijo labirinti, prehode med njimi pa cvetoči travniki.






Odpeljeva se na drugo izhodišče in sprva po kolovozu, nato po poti skozi gozd doseževa še vrh Sv. Anđel, 110m. Ta vrh krasijo perunike, ki zaljšajo razvaline cerkvice.




Najdeva zavetje in se dolgo ozirava v dalj na vse strani. Pa se le odpraviva do sedla in v nekaj korakih sva na vrhu Mali Sv. Anđel, kjer so kamniti bloki razporejeni v krog. Turistične informacije ga poimenujejo "istarski stonehange".


Vabi še tretji vrh, Mordele, ki je s kamni porisan in popisan.


Spustiva se do avta in se končno zapeljeva do obale. Sprehodiva se po ulicah in ob obali Poreča.

Tod res diši po morju. Valovi se zaganjajo in butajo ob obalo ter ustvarjajo tisti pravi morski aerosol.







nedelja, 19. februar 2023

Hajnževo sedlo

 Vremenska napoved ni obetavna, tudi začetek je meglen. Greva pogledat, obrneva še vedno lahko.


Po močno zluknjani cesti poskušava najti prijazno smučino. Mestoma položno, drugje spet kar strmo, nikjer ledeno, vsepovsod pa zluknjano. Kar kmalu pridrsava na pašnike pod planino.



Tam pa se prične drugačen svet. Meglice se odstirajo, nebo je povsem jasno v vsej svoji modrini.




Najdeva staro sled, ji slediva strmo in visoko nad planino, že malo dvomiva, da je prava, potlej se pa le odpre svet proti sedlu. 




Sonce se upira v strma pobočja, zato sva pri prečenju previdni. Sled naju vodi kar navzgor in kmalu se odpre še pogled na avstrijsko stran. Visoko nad sedlom sva.

Najdeva si travnato izravnavo za počitek in užitek. Opazujeva smučarje, ki se vzpenjajo. Najprej samo do sedla, a skoraj slehernega potegne še lepo osončeno pobočje navzgor. Potem se le napraviva, da narediva prostor. Za začetek prava spomladanska smuka. 

Pod sedlom poiščeva prijazno smučino, ki naju popelje pod stene Velikega vrha. Tam naju pričaka trdo, zbito in v začetku kar strmo pobočje.


Ko začutiva, da smuči dobro primejo prav v vsakem zavoju, nizava zavoj za zavojem in se ustavljava le toliko, da se počakava.


Za zaključek le morava na cesto in premagati še nekaj zluknjanih zavojev. A ti ne štejejo, v spominu ostanejo le tisti lepi, ob katerih zavriska srce vsakega smučarja.






Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...