sreda, 19. junij 2024

Gore nad Gardo 3.del

Do izhodišča za želeno turo tega dne si izberem daljšo pot. Od Lago di Tenna nadaljujem po dolini navzgor do sedla Passo del Ballino in sledi spust po lepi razgledni in umirjeni dolini  z več zaselki. Ustavim se v Ponte Arche, kjer so terme, sotočje reke Sarche in Duina in tromostovje. V svežini jutra se sprehodim po zdraviliškem parku.


 
Nadaljujem z vožnjo ob reki Sarche in prispem do istoimenskega kraja. Sarche leži ob Lago di Toblino. Sprehodim se del poti ob jezeru in si ogledam grad Toblino. Zunanjost gradu je odprta za javnost, stavba pa je namenjena za večje slavnosti in vanjo ni vstopa za tiste, ki nismo povabljeni😀.


Vožnjo nadaljujem ob reki Rimone in jezeru Cavedine in parkiram na lepo urejenem parkirišču. Sledim oznakam, ki me pripeljejo v sotesko reke Salagoni. Skozi slikovito sotesko poteka zavarovana pot do gradu Drena.





Zavarovana pot se izteče v plezališče in 

skozenj na planoto, nad katero kraljuje grad Drena s prvo omembo iz 12. stoletja. Obnavljajo ga postopoma. Zaenkrat je obnovljen stolp in osrednja stavba, v kateri prirejajo razstave.


Lep je pogled po dolini navzdol proti jezeru Garda


in na področje Marocche, kjer je poseben naraven pojav. Gre za obširen ledeniški svet, ki obsega preko 200 ha velikih skal.

Po pešpoti se spustim do avta in zaključim raziskovanje za ta dan. 
Začetek za turo naslednjega dne je tekaški center Monte Bondone, kjer je tudi smučarski center nad Trentom. Trojček, troje vrhov, ki jih želim povezati v krožno turo, so kot na dlani pred menoj.

S parkirišča grem čez livade mimo zvezdne terase. Sonce ravno vzhaja izza Mt. Palon.

Nadaljujem mimo visokega šotnega barja do planine, kjer se pot razcepi. Krenem po levi, sprva po lepih pašnikih, ko dosežem gozd, se prične strm vzpon po gozdni poti.



Ko malo pod vrhom pogledam iz gozda, je ozračje že zelo megličasto.


Z vrha Cima Verde, 2102m, je lep razgled na naslednja dva vrhova.

Po lepi grebenski poti dosežem skalni prag in sedlo pod Dos d'Abramo, ko začutim prve kapljice, čeprav je prvi dež napovedan šele za pozno popoldan. 

Odločim se, da bom drugi vrh obšla po desni namesto po levi strani, kjer na vrh pelje kratka zavarovana pot.


Nadaljujem po grebenski poti proti tretjemu vrhu. Srečam prvega planinca, ki hodi po isti krožni poti v obratni smeri. Dežne kaplje ponehajo, nadaljujem do sedla in po eni od shojenih stezic čez skalni prag dosežem vrg Monte Cornetto, 2178m.



Razgledam se na vse strani in kar sestopim. Ko dosežem sedlo, pa se skoraj povsem zjasni. Na livadi pod sedlom si privoščim počitek in okrepčilo, a ne za dolgo. Spet prične deževati. Spuščam se po lepi poti mimo skalnih stolpov in čez prekrasne travnike ob spremstvu prebivalcev tega sveta.





Prične močno deževati, opremim se za dež, tla postanejo močno spolzka. Nekje sredi spusta srečam večje število pohodnikov, ki ne glede na dež hitijo proti vrhu. Preko vrhov se prične plaziti megla in prekriža moje načrte po nadaljnem potepanju po teh čudovitih planjavah.


Blizu avta se le še zahvalim goram, da so mi dovolile tako lepo potepanje.

Ker prihaja močno poslabšanje vremena, se naslednji dan še v lepem vremenu odpeljem proti domu. Spotoma se ustavim v Bassano di Grappa, slikovitem mestecu ob reki Brenta. V mestu je sobotni sejem in vse ulice zgodovinskega centra so zatrpane s stojnicami in ljudmi. Pa kljub temu ni glasno in nimam občutka prevelike gneče.


Na osrednjem trgu najdem prosto mizico v senci pred lokalom, kjer si privoščim kapučino in sladki prigrizek in uživam v utripu trenutka tega dne in spominih na pretekle dni.



torek, 18. junij 2024

Gore nad Gardo 2.del

Prečenje celega grebena Mt. Balda bi trajalo vsaj 7 ur, za nazaj javnega prevoza ni. Obiščem še zadnji (ali pa prvi, odvisno s katere strani gledamo) vrh, Mt. Altissimo di Nago, 2078m, najvišji nad mestom Nago. Za izhodišče izberem zaselek San Valentin. Poiščem prvi kažipot pri prostoru za piknik in se takoj pričnem vzpenjati strmo navzgor skozi gozd vse do skalne stene. Ves čas pogledujem, kje bo pot našla šibko točko te visoke stene.



Lagodno speljana zavarovana pot me lepo popelje čez skalno stopnjo na planino Bes. Malo me le skrbi zavoljo njenega imena (Gadova pot, SA delle Vipere). Pa ne srečam nobenega. Na planini se odprejo prostrani cvetoči pašniki. Večino rumene barve prispevajo bogato cvetoči košutniki. Takega razkošja še nisem videla.

K barvitosti prispevajo tudi potonike.

So pa na planini Bes besne krave, čeprav hodim po poti. Komaj jim uidem, še bi se družile z mano😉. Po kolovozu obidem Corno Piano, obiščem ga na povratku, če bo ostalo kaj časa in moči. 

Dospem do koče Graziana, kjer se začne vzpon na izbrani vrh. Vzpon je (lahko) prav udoben, saj do koče D. Chiesa, ki je prav pod vrhom, lahko pripelje terenski avto.  Vrhov, kjer sem hodila včeraj, se vztrajno drži megla. 


Na vzponu sledim označeni pešpoti. Pravi botanični vrt je ob poti in na vršni planoti.




Prav hitro sem na travniku pred kočo. 

Na planoti je muzej na prostem. Vrh je imeniten razglednik. Vidni so ostanki stavb in jarkov iz 1. svetovne vojne. 


Zgrajena je spominska kapelica. 

Obhodim cel krog. Na enem mestu se odpre pogled na celotno jezero Garda. Najprej slikam S, nato še pogled v J, bolj zamegljen del.


Na vetrnici si ogledam, kaj vse bi lahko videla, če ne bi bili vrhovi v oblakih.


Iz oblakov kuka najvišji vrh skupine Brenta, Cima Tosa, 3136m.
Najvišji se uspešno brani oblakov, ki prihajajo iz vseh strani, zato kar dalj časa obsedim in gledam to igro narave.

Sestop začnem pri koči, kjer se posladkam z njihovo izvrstno pito. Navzdol se držim kar ceste, saj se kar ne morem nagledati vseh lepot naokrog. 



Na nekem ovinku odkrijem kapelico v skali, do katere drži zavarovana pot.

Kar hitro sem na sedlu in noge me kar same poneso spet navzgor, na Corno Piana. Tudi tu so po vsej vršni planoti še vidni dokazi prisotnosti vojske. Na predvrhu je vetrnica, na vrhu bunker, vmes pa poljane cvetja.


Sestopim po udobni mulatjeri do planine Bes in nadaljujem po daljši, a položni poti do izhodišča.

Ker sem že tri dni kar pridno hodila, si četrti dan privoščim malo "lenarjenja". Zapeljem se v prikupno vasico Tenno in se sprehodim. Za trgovino in za slapove sem še prezgodnja. 

Cveti jasmin, v slapovih pada po pročeljih hiš in ozke ulice so prepojene z žlahtnim vonjem.

Na začetku vasi na razgledni točki je grad, ki je v zasebni lasti in si ga ni možno ogledati.

Tik ob gradu začnem s spustom skozi vinograde in vrtove oleandrov do vasice Varone, kjer si ogledam slap v votlini. Celo območje je botanični vrt, poln raznovrstnega cvetja, v lepih sestavih in z oznakami. Slap buči in bobni in še preden ga ugledam, čutim, da je mogočen. V zraku so kapljice vode, dišave cvetov, bučanje slapu in prijetna melodija, ki umirja vse ozračje. Čudovito in nepozabno doživetje.






Do slapu dostopim v spodnjem delu, kjer je soteska, skozi katero voda pada, visoka 55m in nato še v zgornjem delu, kjer je soteska visoka 73m. Skupna dolžina padca vode je 98m.

Že v spodnjem delu grem prav do konca ploščadi in sem kar mokra, iz zgornjega dela pa nihče ne pride suh, saj je letos slap močno vodnat. Na zgornji terasi so mizice, klopi, ograje in prav vsak najde prostor, da se posuši, uredi in lahko tudi okrepča s seboj prinesenimi okrepčili. Vzamem si čas, prisluhnem melodiji slapu in tisti iz zvočnikov, ki se lepo dopolnjujeta. Ob spustu skozi park si ogledam tudi "zenovski" del parka.

Nato pohitim nazaj do vasi Tenno, jo obhodim po poti Gola, se ozrem proti jezeru Garda in proti visokim goram, ki sem jih obiskala pretekle dni.



Zapeljem se do jezera Tenno in obhodim še tega. Tudi jezero ima letos visok nivo vode, tako da so posamezni deli poti pod vodo.

Od jezera se spustim po lepi razgledni poti do naselja Canale di Tenno, ki v Italiji velja za eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest.




Prehodim vsako ulico, si ogledam dve razstavi, razstavo kmečkega orodja in slikarja samorastnika gornika in pastirja. Fotografiranje ni bilo dovoljeno.

Vrnem se do jezera in nadaljujem s krožno potjo, da pridem do izhodišča. Toliko je bilo lepih stvari ob poti, da mi ni bilo do lenarjenja in noge kar kličejo k počitku.😊













Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...