Spet je vreme botrovalo moji smeri potepanja. Vremenoslovci so napovedali nekaj dni stabilnega vremena na SV in odpravim se na SZ😊 Hrvaške, kjer valovi gričevnata pokrajina Zagorja.
Na mnogih vzpetinah so cerkve ali gradovi,
v dolincah med njimi in tam, kjer se dolina prelije v ravnino, pa mesta in mesteca in med njimi nepregledna polja.
V nekajdnevnem obisku obiščem nekaj skupin gora in gričev in tudi kakšno mesto in vas. Gradov v celem Zagorju je kar 54, zato mnoge vidim le od daleč. Tudi v toplice se to pot ne podam, čeprav bi prijalo, a so vsled lepega vremena in praznikov prav vse močno oblegane😉.
Začnem pri pogorju Medvednica. Po neprijazni vožnji se zapeljem v vas Ivanec Bistranski in poiščem P na sprehajališču kardinala Alojzija Stepinca. Sprva ob glavni cesti, nato po strmi asfaltni cestici in že sem sredi zelenja. Kako prija ta zelena kopel! Pobočja so poraščena s čemažem in diham s polnimi pljuči. Tudi ptice se veselijo zelenja in svežih vonjav in pojejo, žvižgajo, žvrgolijo, žgolijo, cvrkutajo, kličejo, ščebetajo 😊... in mi s svojim oglašanjem povzročajo neskončno zadovoljstvo. Le kaj si pripovedujejo?

Sledim lepo označeni stezici po kolovozih, čez pobočje, ob blatni grapi... nato se slabo uhojena potka povsem izgubi v neprehodnem grmičevju. Tod naprej to pomlad še nihče ni hodil in jaz ne bom prva. Obrnem se in diham in poslušam in uživam v tistem, kar mi je dano... do Kamenih svatov, 482m, se bom povzpela kdaj drugič, morda od kod drugod. Zato pa se z avtom pripeljem prav pod najvišji vrh Medvednice, t.j. Sljeme, 1033m nad Zagrebom. Ujamem le kratek pogled na Zagreb, nato se pooblači, a konec dneva sonček le še pokuka skozi oblake.
Naslednje jutro svojo pot začnem v predmestju Zagreba Šestine. Naredil se je lep dan, pohodnikov je veliko. Po lepi poti skozi gozd sveže zelene barve pridem do srednjeveškega gradu Medvedgrada, ki je bil zgrajen leta 1254 leta. Ker sem prezgodnja, so vrata še zaklenjena, zato ga le obhodim.
Vse poti vodijo proti Sljemenu, jaz pa se odločim, da obiščem Kraljičin studenec. Prve omembe ta izvir omenjajo v 15. stoletju v povezavi s Črno kraljico, kakor so imenovali Barbaro Celjsko.
Do izhodišča se vrnem po lepo urejeni učni poti Miroslavec ob prijetnem šumljanju potoka Kraljevac. Le od daleč pogledam grad Kulmer.
Po regionalnih cestah se odpeljem v vas Klanjec, ogledam si park galerije Avgustinčič, samostan in mestno jedro.
Poiščem začetek poti na Cesarsko goro. Sledim informativnim tablam na Ekostezi, na katerih so podatki o rastlinstvu, živalstvu, geološki sestavi in zgodovini Cesargrada. V 15 stoletju so bili njegovi lastniki grofje Celjski. Mimo planinske koče pridem do njegovih razvalin.
Z razgledišča se odprejo pogledi proti Sloveniji in Kumrovcu.
Lepa pot me pripelje na vrh Cesarske gore Japca, 511m, od koder se krožno spustim do izhodišča.
Mestoma se odprejo pogledi proti Donački gori,
Sljemenu in
na Bizeljski grad.
Usmerim se proti Kostelskemu gorju. Spotoma se ustavim v soteski Zelenjak, obiščem pot med krošnjami in se po križevem potu vzpnem do cerkve Marije Snežne, od koder je lep razgled.
Nadaljujem proti Kumrovcu. Bolj prijeten kot ogled opuščenih objektov stare politične šole je sprehod po pravljični poti skozi gozd Dubrava
in lepo obnovljeno staro selo.
V objektiv ujamem še srno pri večerji in zadovoljna ter utrujena zaključim dan.