nedelja, 20. april 2025

Hrvaško Zagorje: Kostelsko pogorje in Strahinjščica

Hrvaško Zagorje je gričevnat svet na SZ Hrvaške. Tako kot valovijo vzpetinice, valovijo tudi ceste in pešpoti. Na mnoge od njih vodijo lepe pohodne poti, ki znajo biti tudi strme. Pogosto so na vrhovih kapele, cerkve, svetišča, gradovi...in razgledi.V pomladnem času je barva listja posebej sveža in živahna in vonjave opojne. V nekajdnevnem potepu obiščem nekaj gričevnatih skupin, nekaj mest in vasi, se naužijem barv in zvokov pomladi.

Mimo lepih razglednikov Vinagora in Veliki Tabor se zapeljem do centra Pregrada. Verniki se že zgrinjajo proti cerkvi Marijinega vnebovzetja.


Za cerkvijo poiščem kažipot in začne se križev pot😊

Ravno prav se ogrejem, ko prispem do planinskega doma, kjer je tudi staro svetišče gospe Kunagorske in strelišče😕
Okolica je lepo urejena, 
od doma se odpira lep razgled na mesto.

Nadaljujem za oznakami po deloma zaraščenem kolovozu, ki me pripelje do kamnoloma. Na razgledni rob ne morem, dostop je zaprt. Tu je Kunagora, visoka 455m. Spustim se do ceste, naredim po njej ovinek ali dva in sledim lepo označeni poti, proti Kunagori😀

Malo pred vrhom je gobarska koča, na vrhu Kunagora, 522m, le leseni štor in vpisna skrinjica.
Ni razgledov, senčno je, kar nadaljujem po nemarkirani poti (tako piše na kažipotu), ki pa je ves čas lepo markirana. Dolgo navzdol po mehki podlagi gostega gozda. V zaselku treh hiš z domačinom spregovorim nekaj besed in napoti me kar čez njive v gozd. Nadaljujem nad vinogradi, mimo Gajškove kleti, kjer preberem napis


Pridem do makadamske ceste in v 10min sem med ruševinami. Kostelgrad, 400m.

Skozi okno se vidi Donačka gora, mimo njega še Boč.

Prijazno me povabi klopca med obzidjem, kjer se okrepčam in razmišljam o tem in onem. Tudi o nadaljevanju današnjega dne. Spustim se do poti, ki sprva zgleda zaraščena, nato pa me skozi tihotni gozd, 


manj in bolj strmo pripelje na pot, po kateri sem hodila proti vrhu. Po znani poti se mimo planinskega doma spustim v Pregrado. Pred cerkvijo je živahno, odmeva svečana glasba, ljudje se družijo, nasmejanih obrazov uživajo v druženju in lepoti dneva. Ogovorijo tudi mene in z njimi postojim in se nasmejim tudi sama. 

Prezračim avto in se odpeljem naprej ... proti Strahinjščici. Že ime je lepo, vabljivo, sicer pa povezuje Kostelsko gričevje z Ivanščico. V vasi Radoboj poiščem pot proti planinskemu domu. Je povsem obnovljen, a zaprt.

Ker sem danes že kar nekaj prehodila, se odločim za pohod po stezi orhidej. Do njenega začetka se vzpnem po kolovozu v smeri Poljane.


Poljane so lepi travniki na pobočjih Strahinjščice, kjer naj bi cvetele orhideje. Na prvi pogled nikjer nobene cvetlice, samo zelenje. Kar malo sem razočarana, a ko naredim nekaj korakov navzgor, na bolj osončen predel, kar zavriskam. Zagledam eno in še eno in še dve, različni in nato.... ooooh kako lepo😀

Pazljivo izberem prostorček na travniku, se usedem in uživam v odlični družbi cvetja, ptičjega petja in razgledov. Kakšne radosti mi pripravi narava! Ne mislim na čas, tudi na nič drugega, preprosto sem tukaj in zdaj! Pa to moje radovanje zmoti štirikolesnik, ki se podi po spodnjem kolovozu, da se slednjič le odpravim s cvetočih poljan. Nadaljujem s hojo po stezi, kmalu zamre zvok motorja in ga nadomesti zvok vetra, ki v vsaki krošnji zveni drugače.


Ob stezi so informativne table na posameznih točkah, ki se nanašajo na cvetje, gobe, grobove.... Jaz pa hodim po gozdni poti, posuti z listjem belega cvetja kot pot mlade neveste z rižem.



Skočim k vsaki cvetlici in jo "prepoznam" za orhidejo😁

Preko lepih travnikov grem še na podaljšek steze. Pot, obraščena z orhidejami, me pripelje do cerkve sv. Jakova na prelepem razglednem kraju.

Na odprtem močno piha in se ne zadržujem dolgo. Vrnem se nazaj na prelepe livade, kjer zaman iščem največjo med orhidejami. Jadranska kozonoška zraste tudi do 1 m visoko.


Čez livade občudujem razglede in le težko najdem nadaljevanje poti. Razgledi pa so lepi😊
Oba vrhova Strahinjščice, Sekolje, 738m in Sušec, 846,m, vabita, a bosta morala počakati na moj obisk kdaj drugič.

Najdem nadaljevanje poti, ki me po ozkem robu ob odsekanih stenah na eni in strmem pobočju na drugi strani mimo lovskega doma pripelje do ceste. Po cesti sestopim v vas in premorem še toliko moči in časa, da si jo ogledam.

Pomaham sv. Jakovu in rožicam na vaškem travniku ter zaključim dan prijetno utrujena😃









petek, 18. april 2025

Hrvaško Zagorje: Medvednica in Cesarska gora

Spet je vreme botrovalo moji smeri potepanja. Vremenoslovci so napovedali nekaj dni stabilnega vremena na SV in odpravim se na SZ😊 Hrvaške, kjer valovi gričevnata pokrajina Zagorja. 

Na mnogih vzpetinah so cerkve ali gradovi, 



v dolincah med njimi in tam, kjer se dolina prelije v ravnino, pa mesta in mesteca in med njimi nepregledna polja.

V nekajdnevnem obisku obiščem nekaj skupin gora in gričev in tudi kakšno mesto in vas. Gradov v celem Zagorju je kar 54, zato mnoge vidim le od daleč. Tudi v toplice se to pot ne podam, čeprav bi prijalo, a so vsled lepega vremena in praznikov prav vse močno oblegane😉.

Začnem pri pogorju Medvednica. Po neprijazni vožnji se zapeljem v vas Ivanec Bistranski in poiščem P na sprehajališču kardinala Alojzija Stepinca. Sprva ob glavni cesti, nato po strmi asfaltni cestici in že sem sredi zelenja. Kako prija ta zelena kopel! Pobočja so poraščena s čemažem in diham s polnimi pljuči. Tudi ptice se veselijo zelenja in svežih vonjav in pojejo, žvižgajo, žvrgolijo, žgolijo, cvrkutajo, kličejo, ščebetajo 😊... in mi s svojim oglašanjem povzročajo neskončno zadovoljstvo. Le kaj si pripovedujejo?

Sledim lepo označeni stezici po kolovozih, čez pobočje, ob blatni grapi... nato se slabo uhojena potka povsem izgubi v neprehodnem grmičevju. Tod naprej to pomlad še nihče ni hodil in jaz ne bom prva. Obrnem se in diham in poslušam in uživam v tistem, kar mi je dano... do Kamenih svatov, 482m, se bom povzpela kdaj drugič, morda od kod drugod. Zato pa se z avtom pripeljem prav pod najvišji vrh Medvednice, t.j. Sljeme, 1033m nad Zagrebom. Ujamem le kratek pogled na Zagreb, nato se pooblači, a konec dneva sonček le še pokuka skozi oblake.


Naslednje jutro svojo pot začnem v predmestju Zagreba Šestine. Naredil se je lep dan, pohodnikov je veliko. Po lepi poti skozi gozd sveže zelene barve pridem do srednjeveškega gradu Medvedgrada, ki je bil zgrajen leta 1254 leta. Ker sem prezgodnja, so vrata še zaklenjena, zato ga le obhodim.


Vse poti vodijo proti Sljemenu, jaz pa se odločim, da obiščem Kraljičin studenec. Prve omembe ta izvir omenjajo v 15. stoletju v povezavi s Črno kraljico, kakor so imenovali Barbaro Celjsko. 



Do izhodišča se vrnem po lepo urejeni učni poti Miroslavec ob prijetnem šumljanju potoka Kraljevac. Le od daleč pogledam grad Kulmer.

Po regionalnih cestah se odpeljem v vas Klanjec, ogledam si park galerije Avgustinčič, samostan in mestno jedro. 


Poiščem začetek poti na Cesarsko goro. Sledim informativnim tablam na Ekostezi, na katerih so podatki o rastlinstvu, živalstvu, geološki sestavi in zgodovini Cesargrada. V 15 stoletju so bili njegovi lastniki grofje Celjski. Mimo planinske koče pridem do njegovih razvalin.


Z razgledišča se odprejo pogledi proti Sloveniji in Kumrovcu. 

Lepa pot me pripelje na vrh Cesarske gore Japca, 511m, od koder se krožno spustim do izhodišča.


Mestoma se odprejo pogledi proti Donački gori,

Sljemenu in 
na Bizeljski grad.

Usmerim se proti Kostelskemu gorju. Spotoma se ustavim v soteski Zelenjak, obiščem pot med krošnjami in se po križevem potu vzpnem do cerkve Marije Snežne, od koder je lep razgled.

Nadaljujem proti Kumrovcu. Bolj prijeten kot ogled opuščenih objektov stare politične šole je sprehod po pravljični poti skozi gozd Dubrava

in lepo obnovljeno staro selo.

V objektiv ujamem še srno pri večerji in zadovoljna ter utrujena zaključim dan.


Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...