četrtek, 6. november 2025

Balkoni Furlanije Julijske krajine: Fielis, Morgenleit, Pieltinis in še ...

To pot imam za potep povsem opredeljen razlog, ne le lepo vreme in spoznavanje novih poti. Želim si ogledati razstavo impresionistov v Villi Manin, a ker je ravno lepo vreme, bi bilo škoda, da ga ne izkoristim😊.  

Tega dne pri nas vztraja megla, prav tako se kljub ugodni napovedi ne umakne niti v Kanalski dolini, kjer imam ogledan moj prvi cilj ob poti. Zato kar vozim in se ustavim šele, ko pripeljem do sonca. Ker v Tolmezzu zavoljo zabaviščnega parka ne najdem parkirišča, se peljem še malo naprej v Arta Terme. Parkiram pri termah in se, željna hoje, sonca, razgledov, zapodim za prvim smerokazom.

Ustavim se in razgledam na prvi uravnavi.


Pot se požene strmo navzgor, v senco, 

a kmalu stopim na razgledno uravnavo in na sonce.

Cerkev sv. Petra obnavljajo, a prav za njo je najbolj razgledna točka.

Pogled na Mt. Dauda,

po dolini But,

na Mt.Sernio

in številne druge Karnijske vrhove😊.

Vzpnem se naprej, deloma po cesti, deloma po gozdni poti, v vas Fielis. Vseskozi me spremljajo podobe v kamnu in na keramiki. Del jih pripada križevemu potu.
Drugi del podob mimoidoče spominja na človeške vrline, ki gredo danes vse prehitro v pozabo. Razum, sporazumevanje, znanje, sočutje, modrost...

V vasi najprej obkrožim cerkev sv. Roka, se skoznjo sprehodim in razgledujem.



Na koncu vasi najdem pot, ki me popelje do izhodišča. 

Ostane mi še nekaj dneva in potrudim se najti parkirišče v Tolmezzu. Sprehodim se skozi živahno mesto. 



Informativna tabla mi ponudi razgledišče nad njim. Sploh ne pomišljam, sledim smerokazom in po lepi stezi prisopiham do razglednega stolpa, kjer se odpre razgled na celo dolino.



Spustim se mimo gradu oz. njegovih ostalin, kjer se pokaže Amariana.


Do avta se vrnem mimo zanimivo poslikanih pročelij.


Amariano občudujem tudi v svetlobi zahajajočega sonca.

Naslednji dan iz vasi Sauris di Sopra namerim korak višje. Sprva po strmi cesti ob lepih razgledih


in med zlatimi macesni s pogledom na Mt. Bivero.


Kar hitro sem na sedlu pod vrhom, kjer se odprejo razgledi vsenaokrog.



Le še nekaj ovinkov in že sem na vrhu Mt. Morgenleit, 1971m. Vsenaokrog prečudoviti svet Karnijskih Alp.



Nadaljujem kar po travnem hrbtu in ujamem lepo stezico, ki me visoko nad dolino



pelje proti naslednjemu cilju. Sonce se ogleduje v jezeru Sauris. Hodim v zavetju, toplo je in moj korak temu primeren. Srkam sončne žarke, mir, tišino, razglede.

Le nekaj malega vzpona, še hoja po travnatem hrbtu

in prehitro sem na vrhu. Mt. Pieltinis, 2027m.

Slika s prejšnjega vrha, le rahlo zamaknjena, se ponovi. 360st.naokrog sami Karnijci.


Celo uro se zadržim na vrhu in samo uživam. Na sestopu srečam skupino jezdecev, ki bodo naredili krožno turo.

Nad glavo krožijo "grifoni", beloglavi jastrebi.

Jaz pa po udobni mulatjeri


vseskozi zagledana v prelepo Bivero

pod prvim vrhom

in med zlatimi macesni



sestopam proti izhodišču. Sem pravkar ušla iz nebes😉?😀

Že v mraku se sprehodim še po vasi Cavazo Carnica.



in se spet spogledujem z Amariano.




nedelja, 2. november 2025

Na vzhodu bo sončno: Teufelstein

Še kar uživam v slikah jesenskih dni, čeprav je v gorah sedaj že prava zima. Ko je pri nas konec oktobra in v začetku novembra vladalo mrko vreme, sem na vzhodu, v zaledju Graza, ujela tri sončne dni in odkrila ter užila nove poti.

Poslednji dan začnem s parkirišča za pohodnike Zellerkreuz. 

Parkirišče je vzorno urejeno. Prijazen makadam, informacijske table z opozorili za varno gibanje v gorah, koši za smeti, WC. Brezplačno😀. Prijazno do narave in prebivalcev tistega kraja in poučno ter vzpodbudno za pohodnike in druge obiskovalce.  Ne moreš, da se ne bi obnašal vzorno. Brez smeti, brez vpitja, z ustrezno opremo, s spoštovanjem do narave, tišine, drugih pohodnikov in prebivalcev


Sprva hodim po makadamski cesti, nadaljujem po gozdni poti. Usmerjajo me številne table in možici.

Razgledov ni, barvitost poti dodajo drobne stvari.

Prekmalu dosežem vrh, kjer me čaka največji "možic".

Teufelstein, 1498m. Slikam ga z vseh strani, tako je imeniten. In ni delo človeških rok.

Opazim dve skobi, torej se sme splezati nanj! Juhu, kakšni razgledi😀

V dolini je pretežno oblačno😌.

Sestopim v smeri Schanzsattel. In spet drobne stvari in redki razgledi lepšajo pot. 

Na Schanzsattel, 1170m je več pomnikov. Dvakrat so turški vojaki v začetku 16. stoletja prodrli prav do tod. V maju 1945 so se tod poslednjič spopadle nemške in ruske čete in končala se je vojna

Poiščem gozdno pot, ki me pripelje do izhodišča. Spremljajo me številni zlati macesni. Jaz pa ne morem, da jih ne slikam, vseh. No, skoraj vseh😉


Že za ponoči je napovedan dež. Namerim se proti domu, spotoma se ustavim v Stubenberg am See, vasici zgrajeni nad umetnim jezerom. Sprehodim se skozi vas in ujamem nekaj lepih utrinkov.





Grad je zaprt, dostop ograjen. Po videnem ga čaka žalostna usoda.


Spustim se še do jezera in se ob njem sprehodim. 


Tod je živahno predvsem poleti, a tudi danes ne manjka sprehajalcev. Sedaj pa res moram sesti za volan in se odpeljati domov 😃.



 










petek, 31. oktober 2025

Na vzhodu bo sončno: Pretul, Amundsenhohe in Rettenegg

Napovedano sončno vreme me je zapeljalo na vzhod. V Rožni dolini si ogledam dvorec Herberstein in še nekaj vasi v njegovi okolici, uživam v intenzivnih jesenskih barvah in miru, ki ga najdem.

Zapeljem se na P smušišča Hauereck. Vzpenjam se po smučarski progi v objemu jesenskih macesnov in z vse lepšimi razgledi.



Kar hitro sem na grebenu in hitim proti soncu. Tako močno hitim, da ne opazim prvega vrha: Hauereck, 1292m. V dolini je še megla.



A s soncem pride tudi - veter. In z njim vetrnice.



Obilo jih je, v ravni črti, ravno nad oznakami za planinsko pot. Kjer le morem, se jim umikam, saj so navidez prav strašljive. In tudi glasne na nek svoj neprijeten nažin, ko ogromno rezilo zareže skozi zrak. Do naslednjega vrha Steinriegel, 1557m, sploh ne grem, saj je prav nad njim velika pošast


Raje se razgledujem naokrog in poskušam uganiti, katere špičke gledajo ven iz megle.




V času, ko sem prebivala na Koroškem, sem jih rada obiskovala, Blizu so mi bili in v zaledju Graza se nahaja množica skupin hribov: Hohe Veitsch, Rax, Schneberg, Gleinalpe, Hochschwab...lepe poti in lepi spomini se mi vrtijo po glavi. Ko me takole odnesejo misli nekam drugam, povsem pozabim na vetrnice, ki neusmiljeno opravljajo svoj posel. Čez lepe travnike po razgledni planoti pridem 

do planinske koče Roseggerhaus in nad njo 

na vrh Pretul, 1656 m, na katerem je opazovalni stolp Peter Bergner. 

Po makadamski cesti proti S se sprehodim še do vrha Amundsenhohe, 1666m. Na kratko posedim v ograjenem prostoru na vrhu, a mi je bližina vetrnic neprijetna. Za okrepčilo se raje odločim v zavetju planinske koče. V zavetju pred vetrom in pred neprijetnim oglašanjem vetrnic. Vračam se po približno isti poti in po poti najdem brusnice, s katerimi se prav prijetno posladkam.

Ustavim se na kratko na planini, ki je na začetku parka vetrnih elektrarn.
Sledi le še spust med zlatimi macesni😀.
Na poti proti izhodišču ture jutrišnjega dne se ustavim v kraju Rettenegg, kjer imajo največji žig na svetu, ki je vpisan v Guinessovo knjigo rekordov.








Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...