ponedeljek, 14. december 2020

Travna gora in Kalični vrh

Ko moram ob vremenski napovedi za načrtovanje ture upoštevati še omejitev gibanja, postane to včasih skoraj nerešljiv problem. Ki pa se lahko tudi dobro izide. 

Zaradi nepoznavanja terena naju navigacija zapelje na neprijazno cesto in parkirava na ovinku pod ledenim klancem. Samo nekaj korakov navzgor in napetost zaradi vožnje se razblini.



Sprehodiva se skozi naselje lepih hišk in pozdravijo naju veseli snežaki.


Dospeva do Doma na Travni gori, skreneva levo in po označenem kolovozu slediva najprej sledem štirikolesnika. Kolovoz se spremeni v pešpot, na kateri pa je vseskozi polno sledi medvedov. Pod nama je krmišče in upava, da ne bo ravno v tem času kakšna medvedja družina šla na kosilo.



Kar oddahneva si, ko prideva nazaj na kolovoz, kjer so sledi kosmatincev le še redko vidne. Ko pa zavijeva navkreber, pa povsem izginejo. Le komu se ljubi hodit navzgor? Po nemarkirani prečki doseževa Kalični vrh, 1117m, slediva oznakam za Kamen grič. Na razcepu ugotoviva, da nama zmanjkuje dnevne svetlobe in se usmeriva nazaj proti Travni gori po nemarkiranem kolovozu. Pri domu ujameva še nekaj sonca, v gozdu odkrijeva kapelico, postavljeno v spomin mornarju in spomenik iz 2. svetovne vojne. 


Poiščeva bližnjico, a ker ne želiva zmotiti srninega počitka, po daljši poti sestopiva do avta, ki je bil v megli ves dan.





sobota, 5. december 2020

Pešeni hrib

 Megle se podijo, jaz bi pa vseeno hodila.

Spomnim se preteklega potepanja na Pešeni hrib, ko sem opazila, da pod njim pride tudi kolovoz iz Stične. V megli bi bila to lahko kar dobra izbira. Začetek najdem brez težav, nadaljujem prijetno pot, ki je vedno manj meglena. Pokaže se celo jasno nebo.



Proti koncu zapustim kolovoz in se na vrh vzpnem po "grebenu". Ker se vrh, označen na karti, nekako ne pokriva s tistim, kar vidim v naravi, postavim kar dve piramidi. Pešeni hrib, 654 m.


Nadaljujem naprej in se vzpnem v simpatično vasico Sela pri Višnji gori.

Odločim se za nadaljevanje poti proti Škrjanščici, ker tudi nebo še ni odločeno, kakšno vreme nam bo namenilo.


Nadaljujem v smeri temnega neba, pot pa mi ponudi nekaj barvitosti.


Še pred koncem vasi mi postreže z lepimi prizori. 
 



Žal pa tudi z dežjem. Ne razmišljam dolgo, obrnem in se prav hitro vrnem do avta. 



ponedeljek, 30. november 2020

Bovljek

Opravki v dobrepoljski dolini nas v lepem vremenu povabijo, da "spotoma" obiščemo hrib z zanimivim imenom Bovljek, 695 m. Prava zimska idila in prva zimska tura za mojo vnukinjo. Uživa v vsakem koraku in pogledu.






Proti vrhu se kar pokonci hrib postavi, a so ob poti kamni z zanimivimi napisi, ki ji pritegnejo pozornost in tudi strmino prehodi brez da bi jo sploh opazila.
Na vrhu pa veselje, za malico skoraj ni časa. Najprej fotografija, potem žigi in vpis v knjižico mladega planinca cicibana. Šele potem je čas za počitek in prigrizek.



Za sestop ne hodimo po poti, saj je ledena in spodaj blatna. Poiščemo spust po listju in hitro smo nazaj v vasi Kuželjevec, kjer smo našo pot začeli.


Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...