četrtek, 18. februar 2021

Vrhovi nad Soriško planino

Daleč je, daleč.... a tako prijazna, tura po vrhovih nad Soriško planino. S parkirišča se držim strogo desno in ob vlečnici ter skozi gozd dosežem mulatjero, ki zavije ostro desno. Nadaljevanje je lep sprehod z obilo sonca in čudovitimi razgledi na Karavanke, Julijce in proti morju.



Če le razgledov ne zakrije megla. To pot je vse od grebena proti morju v morju megle.


Nad karavlo se vzpnem na vrh Šavnika, se v nekaj lepih zavojih spustim na sedlo Vrh Bače in vzpnem na Slatnik.


Megla je vse bližje in vse višje.

Pogled na Črno prst.

Ob vzponu valovanje megle in snega.

Še pogled na vse strani pred spustom na sedlo pod Lajnarjem.



Tu pa me zajame gosta megla. Vidim le še trdno podlago pod seboj, v kateri pa je velik odtis. Ni videti kot pasja šapa.


Misel na vzpon do vrha Lajnarja opustim, vzpnem se le toliko, da ujamem smučišče, po katerem se pripeljem do avta. Na parkirišču spet sonček, vrhovi nad planino pa so videti takole:

Četudi so vrhovi prijazni, enostavni, ne bi bila rada na njih, ko jih zajame gosta megla.



sreda, 17. februar 2021

Tromeja

V zgornje savsko dolino po obilo razkošnih razgledov in sonca si zaželim. Da se v živo nagledam visokih gora, ki smo jih nekaj časa gledali le na slikah. Za cilj izberem preprosto pot na Tromejo. Iz parkirišča v Ratečah se skozi sadovnjak in travnike vzpnem do uravnave, kjer se priključim na pot.




Pot se nadaljuje večino časa po gozdu le dvakrat se odpre širok razgled na gore nad cesto, ki vodi v Planico in Tamar.

Pa še pogled z vrha Peči, 1509 m.


Pokukam tudi na avstrijsko stran. Dobrač je najbližji.

Spustim se po poti vzpona. Mestoma se že čuti mraz, tudi na podlagi. Le proti koncu zlezem čez žično ograjo, posedim na soncu in se do avta spustim čez lepe osončene travnike.



torek, 16. februar 2021

Na Krvavec s turnimi smučmi

Zapeljem se do parkirišča na planini Jezerca. V senci je še pošteno mrazzz. Le nekaj korakov do začetka snega in sonca. Ne hitim proti najvišjemu, vabi me najbližji vrh.


Med smrekami se pokaže Košutna.

Pogled nazaj na Stol in Triglav.

Tja čez čez ljubljansko kotlino se vidi Snežnik.

Cela veriga Julijcev z našim najvišjim.


Razgled z vrha Kržišča, 1658m, na Veliko planino.

in proti Julijcem.

Ob robu smučišča se spustim na Kriško planino, prečim progo in pričnem vzpon po lepo nadlani smučini v okviru trase letne pešpoti. Smučina lepo cik caka in razkriva nove poglede. Pod oddajnikom dosežem rob proge in ob njem na vrh Krvavca, 1853 m.


Ne piha močno, a mraz hitro shladi toplo telo. V zavetju sledi ratraka se pripravim za spust in se malo po progi in malo ob njej spustim nazaj na Kriško planino. Vzpon in tudi spust sta bila tako dobra, da se ju odločim ponoviti. Po isti smučini, a oko odkrije še druge poglede kot prvikrat.




Ko drugič dosežem Kriško planino, zavijem na pot proti parkirišču. Ko iz sence pridem na sonce, me kar potegne. Še enkrat nataknem kože in se ponovno vzpnem na Kržišče.

Ponovno pogled na Veliko planino

in na Julijce

in na modro nebo.

Pri drugem spustu s Kržišča proti parkirišču med mogočnimi smrekami najdem še nekaj sipkega snega. Juhuhu.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...