sobota, 23. oktober 2021

Monte Peralba

Za dežjem posije sonce in seveda tudi obratno. In ko dežuje, je čas za spomine na prelepe trenutke, ko je sijalo sonce...

Še trda tema je bila, ko sem krenila od doma in nič manj trda, ko smo se odpeljali z zbornega mesta. Vožnja prijetna, a dolga. Šoferji so poleg pohodne opravili še eno turo. Pripeljali smo se na veliko parkirišče pri Rifugio Sorgenti di Piave, 1830m,  ravno v trenutku, ko je na planoto posijalo sonce, Pomrznjene trave so v sončnih žarkih dobile srebrnkast lesk.



V zlato odeti macesni so ovenčali vznožje mogočne gore Monte Peralba, 2694m. 

Ob njenem vznožju izvira reka Piave.

Po pešpoti skozi macesnov gozd smo se hitro vzpenjali. Razglede so še polepšali zlati macesni.





Nad gozdom se nam pogled zazre v mogočna ostenja Mt. Peralbe in njene sosede, Mt. Chiadenis in v kočo Calvi, ki stoji na izravnavi med njima.




Pri koči ujamemo sonce. Toploto izkoristimo za kratek počitek, okrepčilo in ... razglede.


Nadaljujemo po soncu in kar hitro smo v kratkih rokavih. Na križišču skrenemo levo na zavarovano pot.
Pogledi po steni pred nami iščejo potek poti.

A se ozirajo tudi nazaj in navzdol.


Zgledno zavarovana pot nas popelje preko belih čvrstih skal in kar prehitro je je konec.


Takoj ko pridemo iz zavetja mogočnih sten, nas zajame hladen veter. A na vrhu z dih jemajočimi razgledi dobro oblečeni vztrajamo, se okrepčamo in se le stežka odločimo za sestop.




Sestopna pot, po kateri je sicer na vrh te gore pristopil tudi papež Pavel II, se spusti na severno stran in sestop nam ponudi veliko preizkušnjo varne hoje.

.
V sedlu se zopet ustavimo, odžejamo in razgledujemo. Glede na zgodnjo uro se odločimo še za spust in vzpon na goro pred nami Hochalpljoch, 2281 m.

Na povratku občudujemo še Mt. Chiadenis s severne strani.

Pri koči Calvi ponovno izkoritimo lepo sončno lego. V dolino se nam res ne mudi.





Le počasi se spuščamo in ne zamudimo nobenega macesna, bližnjega ali daljnega razgleda.




A pot domov je še dolga in treba se je posloviti od vseh teh lepot. Saj nas počakajo do prihodnjega obiska!










torek, 19. oktober 2021

Krog po Istri

Želela sva pravzaprav narediti krog po Istri s kolesom, a so naju napovedane nizke temperature prepričale, da sva kolesa pustila doma. Vzela sva pohodno in plezalno opremo in uživala vsak trenutek na vsej poti. 

Začneva v slovenskem primorju, se sprehodiva po obali od solin, preko Forma Vive do Portoroža in nazaj. Nadaljujeva po notranjosti Istre in se ustaviva v Sv. Lovreču 






in Kringi.




Nadaljujeva proti Rovinju, ki naju je že spomladi očaral z obilico lepih poti, razgledov, senčnih in sončnih leg, razgibanostjo in barvitostjo.












To pot imava s seboj plezalno vrv in v dveh dneh obnoviva plezalne veščine.





V Peroju občudujeva sončni zahod



in se nadihava jutranje svežine morja.

Nadaljujeva v Stari Rakalj. Ves dan se sprehajava ob morju po poti, ki sva jo prehodila že pred leti , le da takrat še ni bila imenovana Hauserjeva pot. Narediva celodnevno turo, posedava v zalivih, poplezavava po obmorskih skalah, preizkusim, koliko je še toplo oz. mrrrzlo morje, nabereva sadeže, ki pa meni ne dišijo.











Kar težko se posloviva od Rakalja.






Preseliva se v Moščenice, odkoder se povzpneva na Kremenjak, 827 m, se sprehodiva po 1 km dolgem hrbtu Učke še do Brguda, 907 m in sestopiva krožno mimo spomenika materi in hčeri, ki sta zmrznili v snežnem metežu pod Učko.












Še en obhod, to pot znotraj obzidja Moščenic.






Nadaljujeva z razgbavanjem po skalnih smereh v Medveji in spet me potegne, pa kar hitro mine plavanje v mrrrzlem morju. Še en dan lepega vremena je pred nama in odločno obrneva 
v smeri proti domu. Ustaviva se v vasi Brgudac z razgibano zgodovino.



Po lepi gozdni poti se vzpneva mimo slikovitih Korit na skalni Brajkov vrh, 1091m, s katere je razgled na celo Istro.



 
Nadaljujeva mimo planinske koče Korita 


in se po pretežno gozdnih poteh vzpneva na najvišji vrh Čičarije, Veliki Planik, 1272 m. 


Spustiva se na sedlo in po grebenu osvojiva še Mali Planik, 1265m. In vauuuu, kakšni razgledi, od Triglava in KSA, čez Snežnik do Velebita.






Sestopiva okrog Velikega Planika, na križišču izbereva drugo stezo proti izhodišču kot pri vzponu. Od začetka ji le težko slediva in se prebijava čez malinovje in podrta drevesa, nato pa naju udobno pripelje na izhodišče.


Le še sprehod skozi vas in proti domu se odpeljeva še po suhi cesti. 

Istro sva obiskala že velikokrat, s kolesom, pohodnimi čevlji in vrvjo, a vselej najdeva nove kotičke, ki naju navdušijo za ponovni obisk.










Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...